Preja po starem

Ime za Glasove večere oziroma javne intervjuje, ki jih je bilo doslej že sto, je predlagal Viktor Žakelj, prvi voditelj Glasove preje. Ob stoti je mogoče prav, da obudimo tudi spomin na preje, kakršne so se v slovenskih deželah godile nekoč ...

Bog ve, ali bi na Gorenjskem še uporabljali besedo preja, če je ne bi v zvezi z Glasovo prejo? Preje kot starodavnega ljudskega običaja namreč že dolgo ni več. Začela se je po prazniku svetih treh kraljev in trajala do pusta. Postnemu času ni bila primerna, saj se je med njo dogajalo tudi marsikaj nedopustnega, o tem poroča že Valvasor. Sicer pa glavni namen preje ni bilo druženje v dolgih zimskih večerih, kot si danes marsikdo umišlja; njen razlog je bil gospodarski. Na prejah so izdelovali prejo, iz katere so tkali platno, to pa je bilo v časih, ko iz daljnih dežel še nismo uvažali cenenega tekstila, nadvse dragoceno blago. To ve že gorenjski rojak Valentin Vodnik, ko zapiše: »Bolj ko bo pridna / pozimi predica, / bolj bo rožljala / pod palcem petica.« In še: »Terice pogače, / potice jedo, / lanovi Slovencem / cekine neso.«

Ali veste, od kod beseda platno? Od glagola platiti oziroma plačati. To nam lepo razloži profesor Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev (1-4, 1965-71): »Vsa indoevropska ljudstva so gojila lan in konopljo. Tudi Slovani so močno cenili platno. Saj jim je bilo do 12. stoletja plačilno sredstvo; odtod naš glagol platiti, plačati. Skoraj vse slovenske pokrajine so skrbele za laneno in konopljeno prejo, vsaka domačija se je postavljala s centi prediva in številom spredenih štren. Polne skrinje platna so bile bogastvo in ponos vsake gospodinje, ne samo kmečke. Le redki so bili kraji na Slovenskem, kjer se ni predlo in tkalo.« Se danes sploh še kje? Le pri Gorenjskem glasu?

Preje so bile torej gospodarsko opravilo, ki pa je imelo tudi »praznični in izrazito občestveni značaj«. »Ne samo mladi svet, vsa vas se je veselila preje. Preja je nadomeščala prejšnjim rodovom na kmetih vrsto zabav, ki jih je prinesel novi čas: kino in gledališče, radio in televizijo. Preja je imela tudi dobršen delež pri ohranjanju izročila: pesmi in uganke, pravljice in bajke, pripovedke in smešnice so prehajale tako iz roda v rod. Še bolj kakor ličkanju in podobnim jesenskim opravilom gre preji posebno velik pomen v življenju in obstoju naše ljudske omike. Odkar preje ni več, zanjo v tem pogledu še nismo našli pravega nadomestila.« Te besede, zapisane sredi šestdesetih, veljajo tudi 40 let pozneje, v času, ko smo vse bolj zapredeni v spletno prejo; ta pač ni »pravo« nadomestilo za živo zapredenost.

Bili so torej časi, ko ljudje dolgih zimskih večerov niso preživljali vsak pred svojim televizorjem. Več so se obiskovali in pogovarjali, ena od oblik druženja so bile preje. Izdelava preje je bila pravzaprav le povod, da so mladi prišli skupaj; ko se je to enkrat zgodilo, se je napredlo še vse kaj drugega kot preja. O tem, kakšna je bila gorenjska preja v 17. stoletju, več kot 300 let pred resnobno Glasovo prejo, piše Valvasor v svoji Slavi. »Povsod na Gorenjskem je tudi navada, da se zberejo pozimi ob delavnikih zvečer, po večerji, dekleta iz cele vasi v kaki hiši in predejo v veliki sobi. Mize pospravijo iz sobe in ostanejo skupaj do preko polnoči. Tista, ki sedi v kotu, je bolj čislana, ko druge. In kakor precej izvohajo čebele in prilete tja, kjer je dosti cvetlic, tako začno prihajati tudi mladi Coridones in Meliboei, neoženjeni vaški gizdalini, po prazniku sv. treh kraljev k predicam ali, kakor se po kranjsko pravi, gredo na prejo. Pripeljejo tudi godce s seboj in vsakdo se usede k svoji, ki mu tiči v očeh in srcu. Medtem pa, ko se ti gorenjski Alexes in Tityri svojim Amarilam sladkajo, jim dvorijo, jih ljubkujejo in jim po svoje delajo poklone, tedaj eden vstane, prime svojo sosedo za roko in z njo zapleše. Nato ona spet sede k preji. Medtem gre drugi s svojim dekletom plesat in tako delajo venomer naprej. To se zgodi enkrat, včasih tudi dvakrat ali večkrat na teden. Če sem prej dejal, da se dogaja vsak delavnik, je tako mišljeno, da se le dekleta zbirajo vsak dan zvečer razen nedelj, njih spremljevalci pa se zglase pri njih le nekaj dni ali večerov ter jim krajšajo čas.«

Tako do polnoči. O polnoči se razidejo, vzame jih noč, ki ima svojo moč. »Po polnoči pa pospremi vsakdo svojo domov in ji nese preslico do doma. Marsikatera se mu za to tako hvaležno izkaže, da se odloči njemu na ljubo prevzeti in nositi drugo preslico, ki sta jo dva hkrati opredla in ki iz nje nastane podoba njih dveh. Zakaj nekateri teh udvorljivih presličarjev ostanejo kar pri njih ali narobe, one pri fantih, in spe z njimi tako sramežljivo in v tako skrivni, globoki zaupljivosti, da se šele prihodnje leto izve, kako spodobno so skupaj ležali.« No, pa naj še kdo reče, da so bili v starih časih v teh rečeh bolj strogi kot v novih …

Preja se je seveda dogajala le do pusta oziroma do postnega časa. Zdi se, da v predpustnem tudi brez pijače ni šlo. »Naposled zlože denar, dekleta in fantje, le-one za polovico manj kakor mladeniči, da kupijo sodček laškega vina, včasih celo cel tovor, t. j. toliko, kolikor nalože na tovornega konja. Ob njem se v ponedeljek zvečer v pustu vesele, jedo in krepko plešejo. In temu pravijo, da prejo razdero. Tako se konča preja, pri nekateri na žalost tudi deviški cvet.« Da bi to ugotovitev poudaril, navede Valvasor še dva verza: »Poštenju, sramežljivosti res slabšega varuha ni / ko požrešnost, močno vino, grešen poljub, ples in noči.« In sklene: »Po taki mokri razhodnji se ne shajajo več na preji, temveč vsaka prede poslej doma. To se čez nekaj časa pokaže, da si je ta ali ona pripredla kaj živega, ko ji je bilo predivo zastonj dano.« Tako je bilo na prejah nekoč. Kako je danes na Glasovih prejah, pa berite na sosednjih straneh.