Politični Viktor

Ste prek televizije spremljali torkovo predstavo samoodstopa Karla Viktorja Erjavca, nekdanjega obrambnega ministra, do začetka tega tedna aktualnega ministra za »kante« in bojda iskrenega prijatelja vladnega predsednika Boruta Pahorja? Vsaj s to vrednostno sodbo sta se gospoda K. V. E. in B. P. na predstavi za vesoljno slovensko javnost obojestransko nagovarjala.

Pravite, da ste si državnozborsko enodejanko ogledali. Odlično. Potemtakem vam ocena vsesplošnega vtisa nastopajočih igralcev ne more predstavljati večjih preglavic. Moja povprečna ocena umetniškega vtisa je slaba dvojka. Pa še to samo zato, ker so si lahko vnaprej pripravili in doma pred ogledalom ali pred ženo ali, recimo, pred mamo vadili vsaj mimiko, ki je spremljala uvodni javni nastop. Vsi nadaljnji nastopi so bili, vsaj za moje poznavanje gledališke umetnosti, čista improvizacija, ki je za politike, ki imajo za seboj ure in ure vadbe javnega nastopa, katastrofa.

Vzemimo Karla V. Erjavca, predsednika stranke upokojencev in fiktivnega prijatelja vladnega predsednika B. P. Njegova (politična) igra je razkrivala nesamozavest, užaljenost, nemoč, vdanost v usodo in brezizhodnost. V njegovem nastopu (»pred tem cenjenim zborom«, kot se gostje in domači nastopajoči naučeno obračajo tako na svoje strankarske kolege kot tudi na nasprotnike) ni bilo niti sledu sproščenosti, samozavesti ali celo duhovitosti. Žal, moram priznati, da sem bila nad klavrnostjo politika na najvišji državni ravni kar nekoliko začudena, da ne rečem razočarana.

Enako slabo je pred »tem cenjenim zborom« in širšo zainteresirano javnostjo odigral svojo vlogo Borut Pahor, vladni predsednik in domnevni prijatelj, zagotovo pa politični rabelj K. V. E. Če se je v predvolilni kampanji pred TV kamerami in pred mogočimi volivci (domnevno) potil zaradi težav z ledvicami, se je v torek potil zaradi bolj ali manj nepredvidljivega ministra za okolje in prostor v odstavljanju. Še zlasti neprijetno mu je bilo, ko je njegov domnevni prijatelj, zagotovo pa žrtev vladajoče nomenklature, drezal vanj z vprašanjem: »Zakaj sem pravzaprav tukaj? Kaj je v resnici podlaga za mojo odstavitev? Poročilo računskega sodišča ali gola politika?« Razlaga vladnega predsednika Boruta Pahorja in njegovega pomočnika Pavla Gantarja, predsednika »tega častitljivega zbora«, je bila tako zelo zmedena, nejasna in dvoumna, da si še vedno nisem čisto na jasnem, kaj je resnica. Žal pa kamera ni pokazala »naravnega« odziva vladnega predsednika Boruta Pahorja, ko mu je Jože Tanko, poslanec SDS, brez dlake na jeziku in v kamero zabrusil: »Sicer pa se vladna politika ne vodi iz Ljubljane, pač pa iz Domžal.« (Od koder prihaja Cveta Zalokar Oražem, poslanka stranke Zares.) In to si, mimogrede, mislim tudi sama.

Ampak, če je verjeti zadnji trditvi Boruta Pahorja v torek pred »tem častitljivim zborom«, češ da je vzrok razrešitve Karla V. Erjavca političen, potem je to očitna kontinuiteta nekdanje komunistične oligarhije. In v to kontinuiteto spada tudi odlikovanje nekdanjega političnega rablja Tomaža Ertla. O čemer sem pa tako ali tako že pisala.

Pa še to. Borut Pahor si za vlogo vladnega predsednika zasluži političnega viktorja.