Proti stresu Stres

V številnih besednih izlivih, izgovorjenih in zapisanih, ob umestitvi novega ljubljanskega nadškofa, so se njih avtorji poigravali z njegovim priimkom. Pa se dajmo še tu. Kadar besedo stres pišemo z malo začetnico, ne pomeni nič dobrega. Stres je – ob kajenju, pitju alkohola, preobilni hrani in nezadostnem gibanju – eden od petih glavnih dejavnikov, ki negativno vplivajo na naše zdravje. Na stres te vrste je mislil tudi prvi celjski škof, ko so ga mariborskemu nadškofu Krambergerju postavili za pomočnika, ljubljanskemu nadškofu Uranu pa za naslednika – ko je sam nekoliko v šali pripovedoval, kako so obema zdravniki pred tem svetovali, naj se izogibata stresa, kljub temu pa ju je doletel – Stres. No, stres je lahko tudi dober, zlasti takrat, ko je treba stresti tisto, kar je pretresa potrebno, ker je postalo preveč negibno in samozadovoljno ter se začenja kvariti in usmrajati. Kaj takega pa bi se gotovo našlo tako v slovenski Cerkvi kot v državi in še kje.

Mašna slovesnost ob umestitvi nadškofa Stresa v ljubljanski Stolnici je bila res slovesna. Prijetno me je presenetilo, ko sem v prvi vrsti zagledal tudi predsednike republike, vlade in vrhovnega sodišča. Manjkal je torej le predsednik državnega zbora, pa bi bile pri maši zastopane vse tri veje oblasti. Izrazi na obrazih dr. Danila Türka in Boruta Pahorja so bili slovesno zadržani, brez posebne radosti, ki pa je od ljudi, ki niso katoliki, ob takšni priložnosti tudi ne moremo pričakovati. Dr. Franc Testen se je pokrižal in s tem pokazal, da Cerkvi zasebno tudi sam pripada. Država in Cerkev sta po ustavi ločeni, kar pa ne pomeni, da poleg miroljubnega sobivanja ne smeta tudi sodelovati. Da si ločenost države in Cerkve predstavlja preveč dobesedno, je pokazal Aleš Gulič, direktor Urada za verske skupnosti. Slovesnosti se namreč ni udeležil, češ da ni katolik in da je to cerkvena interna zadeva. Pred kamero pa ni skril namere, da je namenjen na sprejem po maši …

Novembra lani sem spremljal več prireditev, na katerih so počastili 20-letnico Demosa in padca berlinskega zidu. Na vseh je bilo več kot očitno, da jih predstavniki sedanje oblasti v državi ignorirajo; povabljeni so bili vsi, prišel ni nihče. No, ampak to človek še razume; leta 1989 je padel prejšnji režim in z njim stranka, katere dedinje so objektivno sedanje stranke na oblasti, če to priznavajo ali ne. Demos je bil vrh tega uspešna politična konkurenca in le čemu bi poraženci slavili obletnico njene zmage? Zato me je prijetno presenetilo, ko sem vodilne predstavnike sedanje oblasti videl na Stresovi slovesnosti. Cerkev je po številu pripadnikov daleč največja in tudi najstarejša organizacija civilne družbe na ozemlju Republike Slovenije in ko se na njen vrh umešča novega prvaka, se spodobi, da so tudi drugi prvaki tega teritorija in na njem živeče skupnosti zraven. Tudi na poročnem obredu in ne le na ohceti.

Naša država je zaradi finančne, gospodarske in socialne krize že nekaj let v stresu. Državljanov in njihovih združb, ki bi stresno stanje še povečevali, nam zdaj ni treba. Dr. Stres ve to bolje kot marsikdo. V svojih nastopih je poudaril, da se Cerkve ni treba bati in ponudil roko sodelovanja. Predsednika Türk in Pahor sta v svojih izjavah po slovesnosti ponudbo sprejela, vsaj načelno. Odnosi med državo in Cerkvijo so bili v zadnjih dveh desetletjih pogosto napeti, ne le zaradi nazorskih razlik, temveč predvsem zaradi (pre)velikih cerkvenih premoženjskih, finančnih in drugih zahtev. Te bi morale biti doslej v glavnem že urejene in zdaj bi bilo bolj primerno, da se vprašamo, kako lahko eden drugemu pomagamo, si tudi kaj damo in ne le, kaj bo kdo od koga dobil oziroma, kako ga bo onemogočal.