Plava kot bosanska sliva

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 27. januar 2010 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

V četrtek, 14. januarja (letos), sem imela po desetih preživetih oziroma preživelih obsevanjih glave na Golniku drugi redni zdravniški pregled.

»Po kaj, pa sploh greš na Golnik,« je zanimalo Mišo, svakinjo, s katero greva na sprehod na Rožnik ne glede na ledene zimske razmere, »če se pri zdravnici sklicuješ na pravico do neobveščenosti glede tvojega zdravstvenega stanja in te, kot praviš, njihovi znanstveni izsledki v zvezi s tvojo boleznijo več ne zanimajo?« Bolj za šalo kot zares sem ji odvrnila: »Razen pregleda svoje krvi grem preverit, ali je zdrava moja zdravnica.«

Verjeli ali ne, zaradi bolezni je bila moja zdravnica ta dan odsotna in je vse naročene paciente sprejela njena kolegica. Nauk zgodbe: nikdar ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan.

Niti kar se zdravljenja raka na pljučih tiče, ne veš, kaj ti bo prineslo. Kar se mene tiče, sta mi kemoterapiji bolj ali manj uničili ožilje. Tako sem, recimo, še vedno plava kot bosanska sliva, če se malo bolj grobo naslonim na hišni vogal ali si čez kavbojke obujem škornje na zadrgo. In še bi se lahko spomnila česa »modrega«.

Kemoterapija v kombinaciji z obsevanjem, čeprav s časovnim zamikom, je pa sploh medicinska znanost par excellence. Ali po naše, medicinska znanost v »najboljšem« pomenu besede. Pri čemer opozarjam, da je potrebno strogo ločiti medicinsko znanost od uporabne medicine. Zdravniki pač poskusijo vse, kar se posveti v glavah znanstvenikov in to zagotovo v najboljši veri na uspešno zdravljenje. (Zato ob tej priložnosti znova poudarjam, vse, kar vam zdravnik priporoča v dobri veri in v vaše dobro brez pomisleka sprejmite. Potem pa bo, kar pač bo. Dejstvo namreč je, da niti znanstveniki niti zdravniki nimajo daru delati čudeže.)

Obsevanje kot takšno je brez vonja, okusa in bolečine, če dogodivščino nekoliko parafraziram po svoje. Ampak bi morali videti, kaj se začne z vašimi posameznimi deli telesa dogajati čez, denimo, štirinajst dni. Najprej sem bila v obraz rdeča kot kuhan rak. Po mojem mnenju si lahko tako skurjen kvečjemu, če te pozabijo v solariju. Nakar so se mi na obrazu in po telesu pojavili gnojni izpuščaji, tako zelo moteči, da je puberteta navadna šala. Še zlasti, ker proti tej nadlogi ni protinadloge. Pomeni, da ne pomaga nobena maža.

Še najmanjša nadloga obsevanja glave bi bila plešavost, če bi bila popolna. A, ni bila. Lasje so izpadli, kjer so pač izpadli. Drugje je ostalo neodpadlo šavje. Tako mi ni ostalo drugega, kot da Andrej vzame v roke brivsko kremo in »penzel« in ostanek pobrije. Glavo so mi tako »krasili« trije temni oblački, v katerih si lahko s kančkom domišljije prepoznal tri šestice. Kar ni bilo niti po naključju ljubko, domiselno ali celo smešno. (Se nadaljuje.)