Dom, prežet z domačnostjo

V Domu svetega Martina v Srednji vasi v Bohinju, ki je pred kratkim praznoval prvo obletnico delovanja, rušijo običajne predstave in tabuje glede bivanja v domu starejših.

»Res mislim, da nam v domu še vedno uspeva izžarevati naše geslo, naj bo dom zrcalo domačega ognjišča. Zaposleni se zelo trudimo, da bi bili prijazni in bi se stanovalci počutili kot doma,« zatrjuje direktorica Doma svetega Martina v Srednji vasi v Bohinju Katica Mikelj. Njenim besedam pritrjuje izredno sproščeno vzdušje, ki vlada v domu tako med zaposlenimi kot med stanovalci. Občutek domačnosti pa pričarata tudi velika kmečka peč, ki kraljuje sredi svetle vhodne avle, ob kateri radi posedijo tako stanovalci kot obiskovalci, in toplina lesa, v katerega je odet ves dom.

K prijetnemu vzdušju v domu, je poudarila Katica Mikelj, veliko pripomorejo še prostovoljke iz vasi, ki vsak popoldan dežurajo na recepciji. »Zdaj jih je že 74. Do tega smo prišli po naključju – pogovarjali smo se o tem, ali bi imeli receptorja ali ne, pa smo se na koncu odločili, da bi to izvedli v sodelovanju z vasjo.« Na začetku je bilo le nekaj žensk iz vasi, ki pa so hitro razširile glas o tem, kako prijetno je v domu, in tako jih je bilo vse več. »To niso samo upokojenke, ampak so mnoge še v službah,« je ob tem poudarila Katica Mikelj. Njihovo delo pa še zdaleč ni omejeno zgolj na sprejemanje obiskovalcev, ampak se tudi družijo s stanovalci in jim tako polepšajo marsikatero urico bivanja v domu. Med njimi sta tudi Alenka Jenstrle in Minka Žerovc, ki jima ni škoda svojega prostega časa nameniti stanovalcem doma. »Pridobivamo namreč prvi in drugi,« sta prepričljivo zatrdili. Po besedah Minke Žerovc jim predstavlja veliko veselje, da se družijo s starejšimi in jih spravljajo v dobro voljo. Z veseljem obiskuje dom tudi Alenka Jenstrle, pa čeprav še vedno hodi tudi v službo in ji tako prostega časa ne ostane veliko. »A če povem po pravici, tu pravzaprav dobim moči za premagovanje vsakodnevnih težav.« Stanovalci, priznata, jima nekako tudi nadomeščajo starše, ki sta jih obe izgubili že zelo zgodaj. »Gospa Schwarzmann, ki jo obiščem vsaj dvakrat ali trikrat na teden, mi je skoraj kot mama,« še pove Minka Žerovc.

Stanovalce redno obiskuje tudi prek dvajset mladih prostovoljcev iz tamkajšnje osnovne šole. »Pridejo enkrat na teden po eno uro in s stanovalci igrajo družabne igre, hodijo na sprehode in se pogovarjajo,« je pojasnila Katica Mikelj in dodala, da niso navdušeni le stanovalci, ampak tudi otroci. Seveda pa svoje k vzdušju v domu dodajo še stanovalci sami, tako da dom res zaživi v domačnosti. Trudijo se, da bi tudi tistim, ki se šele odločajo za odhod v dom, čim bolj olajšali ta prehod. »Le redki so taki, ki se za odhod v dom odločijo povsem samostojno. Ponavadi se za to odločijo svojci, ki pregorijo ob skrbi za bolnega človeka. In zato bi jim radi, še preden pride do bolezni in drugih težav, približali življenje v domu.« Zato vsakogar vabijo, da pride pogledat, da se tudi pri njih ljudje veliko smejijo, da je tu doma dobra volja in da jih tu čaka topla peč, ob kateri se lahko pogrejejo.

Svoj novi dom je pri njih našlo 67 starostnikov, čakalna doba za sprejem v dom pa je po besedah Katice Mikelj okrog pol leta. Za stanovalce skrbi 35 zaposlenih in trije, ki so zaposleni prek javnih del. »Razen dveh so vsi zaposleni domačini. Tudi glede na velikost smo eno večjih 'podjetij' v Bohinju,« ob tem pripomni Katica Mikelj. Dom sestavljajo tri klasično zidane hiše, ki so povezane v eno bivalno celoto. V enem delu je varovani oddelek, namenjen stanovalcem z demenco, poleg tega imajo še stanovanjski in negovalni oddelek. V domu je sicer 22 dvoposteljnih in 21 enoposteljnih sob, nekatere imajo tudi balkon, vse pa so opremljene s kopalnico. Prednost pri sprejemu v dom imajo starostniki s stalnim bivališčem v občini Bohinj, sicer pa k njim prihajajo iz vse Slovenije oziroma predvsem Gorenjske. Obenem Bohinjcem ponujajo tudi pomoč na domu, za kar skrbita dve oskrbovalki, na dan pa razvozijo tudi okrog trideset kosil.

Ponosni so na dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo, saj poleg z osnovno šolo sodelujejo tudi z vsemi društvi v Bohinju. Skupaj z njimi s prireditvami stanovalcem popestrijo življenje v domu. Čas si krajšajo še s skupinsko telovadbo, radi pridejo tudi v prostore delovne terapije, enkrat na teden pa zanje pripravijo še mašo. Skupaj ustvarjajo tudi domski časopis, ki so ga poimenovali Drobtinice sv. Martina. Včasih se vsi skupaj odpravijo tudi na izlet, kot je bila recimo vožnja z ladjico po jezeru. »Nekaj naših stanovalcev pa je odšlo tudi na srečanje v Pleterje, kjer so pripravili druženje treh cerkvenih domov, ki delujejo v okviru ljubljanske nadškofije,« je razložila Katica Mikelj. Stanovalcem je poleg tega na razpolago fizioterapija, obiščejo lahko tudi frizerski salon in pedikerja.

V Domu sv. Martina so prve stanovalce sprejeli v začetku lanskega leta, povsem pa se je napolnil že v maju. Obletnico so zaznamovali s slovesnostjo, ki je trajala kar tri dni. »Petek je bil namenjen stanovalcem in zaposlenim. Skupaj smo se udeležili maše v domski kapeli, nato pa smo za stanovalce pripravili slovesno večerjo,« je razložila Katica Mikelj. V soboto so se posvetili svojcem stanovalcev. Medse so povabili dr. Metko Klevišar, ki ji je prisluhnilo okrog sto ljudi. Nedeljo pa so začeli s slovesno mašo v cerkvi, nato pa so blagoslovili kip sv. Martina pred domom, delo Staneta Kolmana. Vrhunec dogajanja je predstavljal dobrodelni koncert Eroice v tamkajšnji cerkvi. »Cerkev je bila ob tej priložnosti nabito polna. Za vsako kupljeno vstopnico so obiskovalci prejeli simpatično darilo, ki so bila vsa ročna dela naših vaščanov,« je še pojasnila Katica Mikelj.