Korakanje po oblakih

Krpljanje sem spoznal takrat, ko sem ugotovil, da to ni krpanje. Človek je zaradi preživetja izumil krplje, danes pa jih nekateri uporabljamo predvsem za rekreacijo in zabavo.

Ko sem to prvič preizkusil, sem si dejal, da sem se še najbolj približal Jezusu. On je lahko hodil po vodi, jaz pa po globokem snegu. On bosih nog ni padel v globino, jaz pa zaradi nadetih krpelj ne. Obstajajo še druge razlike med nama, ampak ta je ena najvidnejših. Zakaj bi priporočal krplje za rekreiranje? Tisti, ki jih še vedno uporabljate kot nujno zimsko opremo za izvajanje tistega, za kar dobite plačilo, se boste verjetno namuznili, zato nima smisla, da berete naprej.

Krpljanje je zanimivo, ko se zaveste, da hodite tam, kjer bi brez teh stvarc na nogah padli kak meter ali več niže - lahko tudi manj. Dokler se tega ne zaveste, boste imeli občutek, da so vam le v napoto. Za lažje zavedanje jih snemite nekje, kjer boste z rokavico ali lopatko odkopali smrekov vršiček na primer. Čeprav tega ne priporočam, sploh če ste sami, zna pa biti zanimivo. Medtem ko se boste kobacali iz snega, boste potrdili, da stvar deluje. In zakaj bi hodili tam, kjer so nevarne globine? To vprašanje je bolj filozofske narave, zato bom težko podal odgovor. Eden od možnih je ta, da s pomočjo krpelj lahko po debeli sneženi odeji prehodimo njen nedostopen delček.

Ker sem čustveno navezan na pokljuška prostranstva, sem v Športnem centru povprašal, ali so mogoče prišli do ideje, da bi jih sposojali takim varčevalcem, kot sem jaz, ali pač takim, ki jih uporabljajo le nekajkrat na zimo. Prijazni gospod, v katerem sem kmalu prepoznal tekaško smučarsko legendo Mateja, mi je brez besed pokazal ponudbo. Presenečen sem si sposodil par takih krpelj, ki jim je bilo zaupati, da me bodo nesle čez snežne globine. Moja tura je peljala izpred Športnega centra na Rudnem polju skozi gozd v kočo na Uskovnici. Tisti, ki se spoznate, veste, da je to lep sprehod, vendar če greš po dolgem in počez po celem in globokem snegu, zna biti zanimivo, kar tudi je. In to zelo zanimivo, zato sem hitro spoznal, zakaj je to postala ena od osnovnih turističnih ponudb vseh tistih, ki se ukvarjajo z animacijo "gostov" v zimskem času. Občutek, da bi se pogreznil, če ..., je zares neverjeten. Snežna odeja na Pokljuki trenutno ni podobna lanski ob takem datumu, a je vseeno tolikšna, da bi brez krpelj po isti poti zelo bentil ob vsakem polmetrskem ugrezu noge. Nisem šel sam, s sabo sem vzel šestletnega sina, kateremu sem obljubil, da se bova od koče na Uskovnici vrnila v naročju motornih sank. Njegovo capljanje in krpljanje je bilo podobno mojemu, le da se je on, glede na velikost svojih nog, zdel precej bolj varen kot jaz. Mogoče zato, ker je bil moj spomin, glede na pregledane "traperske" filme, še vedno pod vplivom tistih ogromnih »teniških loparjev« pod stopali. Do koče na Uskovnici je dobre tri kilometre hoje. Človek si potem zasluži okrepčilo in oddih, kajti hoja po oblakih, kot je krpljanje imenoval mali, človeka precej bolj utrudi od navadne. Koča je bila zaprta! Kakšna turistična ponudba na Uskovnici. Zakaj so koče vedno takrat zaprte, ko je človek najbolj prepričan, da niso, in takrat, ko je človek najbolj utrujen. Uskovnica je bila vas duhov. Nejevoljni turisti in izletniki so mrmrali pred vhodom in nikomur ni bilo jasno, da na tako lepo nedeljo ne morejo priti vsaj do ričeta ali jote in toplega čaja. Pot nazaj je sledila seveda brez motornih sank, kar je pomenilo, da nama bo krpljanje ostalo v spominu pod naslovom: Težka rekreacija.

Uspelo nama je prikrpljati do Športnega centra, kjer sva Mateju vrnila nepoškodovane krplje in zraven še obljubila, da v prihodnje pripeljeva prijatelje na pustolovščino, ki jih bo zagotovo, tako kot je naju, očarala.