Alpino rešila športna obutev

Vse kaže, da bo Alpina lansko krizno leto zaključila, kot leto poprej, brez izgub. Upadla je prodaja modne obutve, uspešnejši so bili pri športni. Če letos pri naročilih ne bo bolje, bodo ljudi poslali na čakanje.

Žiri – Čeprav zaključnih računov še ni, pa v podjetjih že lahko ocenijo, kako so poslovali lani. Tokrat smo se napotili k direktorju in lastniku tovarne obutve Alpina Matjažu Lenassiju.

Ko ste pred tremi leti prevzeli vodenje tovarne Alpina, ste nam dejali, da bodo potrebne precejšnje spremembe, reorganizacija in modernizacija. Kaj vam je v tem času uspelo v tej smeri?

»Mislim, da smo napravili največji premik pri izdelavi čevljev za alpsko smučanje (pancerjih), kjer smo uredili prostore, postavili nove linije, avtomatizirali brizganje plastike. Napravili smo velik korak naprej, povečali produktivnost za najmanj tretjino, dosegli konkurenčne količine in tako dobili nove kupce. Alpina je lansko leto končala s 120 tisoč pari čevljev za alpsko smučanje, kar je dvakrat toliko kot prej.«

Še bolj pa je Alpina znana po čevljih za smučarski tek …

»Še večji napredek je res na tekaškem programu, kjer smo količino tudi podvojili z 250 na petsto tisoč parov, s tem da niso vsi čevlji pod znamko Alpine, pač pa tudi Rossignol, za katerega smo izdelovali tudi notranje čevlje za pancerje, kar pa so lani zaradi recesije odpovedali. Trg za čevlje za alpsko smučanje se je namreč zaradi dveh slabih zim močno skrčil in upamo, da bosta zadnji zimi, lanska in letošnja, stanje popravili. Dobro nam gre tudi pri trekinški in specialni obutvi.«

Kaj pa modni program, ki je predstavljal okoli šestdeset odstotkov izdelane obutve?

»Tu smo manj uspešni. Sicer lahko za uspeh ocenjujemo, da smo v Bosni zgradili še drugo tovarno, ki bo temelj za nadaljevanje po tej poti. V niši, kjer je bila Alpina posebej uspešna – pri obutvi za srednja leta, s poudarkom na naravnih materialih in udobju, so se pojavili številni in veliki konkurenti, ki proizvajajo tudi po nekaj sto tisoč ali celo milijon parov, izdelanih v Vietnamu Indiji in Bangladešu. Prodaja nam sicer raste v državah nekdanje Jugoslavije, kjer imamo dobro ime, medtem ko nas na drugih evropskih trgih (zlasti v Franciji in na vzhodnih trgih, kjer je kriza še posebej globoka) izpodrivajo bolj uveljavljene blagovne znamke, obutev sicer izdelana v omenjenih državah, nato pa jim, na primer v Italiji, le pritisnejo blagovno znamko in žig »Izdelano v Italiji«. K sreči se v Nemčiji, ki je še vedno naš prvi trg, tudi pri modni obutvi, dobro držimo. Kar zadeva deleže programov, ugotavljamo, da se je razmerje med športno in modno obutvijo obrnilo.«

Kako nameravate ukrepati?

»Naučili smo se, da je za uspeh potrebna drugačnost. Odločeni smo, da bomo izpeljali projekt iskanja identitete Alpine, s katerim naj bi odpravili prakso ponudbe za vse okuse, pač pa si prizadevali za razpoznavnost. Temeljito smo proučili našo zgodovino, čevljarsko tradicijo, in želimo si, da bi nekatere elemente obudili. Tega nikakor ni mogoče napraviti čez noč, registrirali smo tudi dve novi blagovni znamki, ki jih bomo morda uporabili čez leto ali dve.

Drugi ukrep bo nedvomno potrebna racionalizacija pri vzorcih, ki jih Alpina za vsako leto izdela okoli šest tisoč. To je ogromno delo, ki zaposluje veliko ljudi (60), nato pa naši kupci izbirajo in le petina gre v proizvodnjo. Če najdemo svojo identiteto, bi lahko to pestrost vzorcev bolj omejili.

Sicer pa si tudi prizadevamo za sodobnejše trženje, zlasti v smislu bolj neposrednih odnosov s kupci. Za agente in druge posredniške agencije je po našem mnenju vedno manj prostora.«

Omenili ste dobro prodajo na Balkanu. Jo nameravate še razvijati?

»Vsekakor. Naj poudarim, da nam je uspelo povečati prodajo doma, v Sloveniji, v Srbiji in Bosni, lani smo ustanovili tudi podjetja v Makedoniji in na Kosovem, močno pa nam je zaradi skrhanih meddržavnih odnosov upadla prodaja na Hrvaškem. So bili primeri, ko si je gospa izbrala naše čevlje, ko pa je soprog pri plačilu ugotovil, da so iz Slovenije, je zahteval, da si izbere druge. Nasprotno je prav neverjetno, kaj pomeni ljudem slovenska podpora Srbiji in Makedoniji, pa tudi BiH pri odpravi vizumskega režima.«

Kako ste prebrodili lansko krizno leto?

»Kot sem omenil, smo na športnem programu močno presegli načrte, pri modni obutvi pa smo prodali za dvajset odstotkov ali 170 tisoč parov manj. Kar zadeva poslovni izid: promet je bil praktično na lanski ravni, zato pričakujemo, da bo podoben lanskemu, torej okoli ničle.«

Kje vidite še neizkoriščen potencial?

»Stanje, ko smo tako odvisni od vremena, ni dobro. Slaba zima ali dve, dolgo vroče poletje brez prave pomladi in jeseni nas lahko pokopljejo. Mislim, da se uresničuje moja vizija, da Alpina postane sistemski dobavitelj čevljev za smučarski tek, kar pomeni, da bi bili vsi tovrstni čevlji, čeprav bi se prodajali pod različnimi blagovnimi znamkami, izdelani v Alpini. Alpina bo ostala vodilna blagovna znamka, vendar bodo tudi čevlji za tek Rossignol, Fisher in drugi izdelani pri nas. K temu prispevajo tudi športni uspehi, saj so na zmagovalnih stopničkah na primer na Tour de ski štirje od šestih v naših čevljih, pred nekaj dnevi smo v Ameriki za tekaške čevlje Elite dobili nagrado Good design, ki tam pomeni celo več od svetovno znane nagrade Red dot.

Omenil sem že, da smo velik premik napravili pri čevljih za alpsko smučanje, ki so veliko bolj tehnološko zahteven izdelek in je proizvodnjo mogoče avtomatizirati. Postali smo močno konkurenčni Italijanom, ki izdelajo največ pancerjev, posebej smo postali znani po smučarskih čevljih za otroke. Temu segmentu se bomo še naprej posebej posvečali. Tovrstni trg je upadel s 4,2 na tri milijone parov, otroški čevlji predstavljajo okoli trideset odstotkov, torej milijon. Prepričani smo, da si z dvesto do tristo tisoč pari lahko odrežemo svoj kos. Tehnologijo bomo še razvijali, šivanje notranjih čevljev pa preselili na Kitajsko.«

Alpina ima sedaj dve tovarni v Bosni, tovarno v Romuniji in na Kitajskem. Kako je z domačo delovno silo? Ste skrajševali delovni čas in ljudi pošiljali na čakanje?

»Upad prodaje nas je prisili, da smo lani delali s skrajšanim delovnim časom 36 ur v režiji praktično vse leto, v proizvodnji pa od marca do jeseni. Državne subvencije so bile nedvomno rešitev, vendar za podjetje manj ugodna. Subvencije smo dali delavcem. Letos, ko je tudi v Alpini, podobno kot v večini podjetij, občutno manj naročil, načrtujemo, da bomo od štirideset do šestdeset ljudi poslali na čakanje. Če se položaj ne bo izboljšal, bodo potrebni še drugi ukrepi.«

Veliko je te dni govora o dvigu minimalne plače. Kako je s tem pri vas?

»Pri nas smo plačilni sistem temeljito prenovili, pri čemer smo odpravili vse dodatke, razen uzakonjenih, in je plača odvisna le od osebne ocene in doseganja normativa s ciljem, da nihče ni na minimalni plači. Zgodi se sicer, da posameznik zaradi slabe ocene in nedoseganja normativa mora dobiti dodatek do minimalne plače, vendar je to le izjemoma. Po nedavni oceni sindikata je povprečna plača pri nas 570 evrov neto.«