Brezbrižnost - radovljiška lekcija

V torek, 5. januarja 2010, zvečer je Glasbena šola Radovljica za svoje učence organizirala ogled predstave v Cankarjevem domu - Peter I. Čajkovski: Hrestač - Božična zgodba. Učenci, ki obiskujejo pouk glasbene teorije na Bledu, so imeli odhod in prihod avtobusa izpred blejske šole. Moja hči, 12-letna deklica, je učenka Glasbene šole Radovljica in obiskuje predmet Teorija glasbe na Bledu. Seveda se je predstave udeležila in seveda je odšla z Bleda. Ni pa se vrnila na Bled. Za njeno skupino je bila odgovorna ravnateljica šole gospa Marija Peternel. Toliko za razjasnitev nekaterih dejstev.

Moji hčeri, 12-letni deklici, je med predstavo postalo slabo. Ko ni več zdržala, je o slabosti povedala ravnateljici, ki jo je poslala ven. Še vstala je, da je šla lahko deklica mimo nje. Sama. V dvorano se ni več vrnila, kar pa gospe ravnateljice ni motilo. Še manj pa jo je motilo, da je neki deklici slabo.

 

V Cankarjevem domu imajo prijazno osebje in čistilko, ki je za deklico počistila bruhanje, in prijaznega varnostnika, ki je deklico pomagal očistiti. Ta prijazni človek je z njo na hodniku in pred straniščem čakal na konec predstave in ji bil za oporo pri vnovičnem bruhanju. Ti prijazni ljudje, ki sem jim hvaležna, da so namesto ravnateljice pazili na mojega otroka, imajo najbrž sami doma otroke in jih imajo zelo verjetno tudi radi. (Na tem mestu se jim iskreno zahvaljujem.)

 

Hči me je poklicala okrog pol desetih zvečer in pripravljena sem bila, da takoj odidem ponjo. Medtem ko sva govorili, se je predstava končala. Ravnateljico (ki sem ji zaupala svojega otroka v varstvo) je deklica iskala skoraj 10 minut, ker sem hotela z njo govoriti. Ko ji jo je končno uspelo najti (gospa ravnateljica ni iskala otroka – ker ga sploh ni pogrešala) in sem z njo govorila, mi je zatrdila, da bodo na mojo deklico pazili.

 

No, nanjo so pazili tako, da so za »pazit« zadolžili dva druga otroka. In 12-letni deklici je bilo še vedno slabo. In proti avtobusu so šli zanjo prehitro. Ker ji je bilo slabo. In tako je spet ostala sama. In spet bruhala. Le da tokrat ni bilo niti prijaznega varnostnika niti prijazne čistilke. In njen avtobus je odpeljal. Kdaj je gospa ravnateljica Marija Peternel ugotovila, da mojega otroka, za katerega je prevzela odgovornost, ni na avtobusu, ne vem. Če je sploh ugotovila. Deklica je bila k sreči na drugem avtobusu, ki je imel končno postajo v Radovljici. Na tem avtobusu so bili očitno ljudje, ki jim je za otroke mar, saj so ji vsaj oni pomagali, kolikor so ji lahko. Tako sem šla po hčer v Radovljico in bi šla ponjo tudi na konec sveta.

 

Do danes, dan po tem incidentu, gospa ravnateljica ni dvignila telefona, niti da bi vprašala, ali je vse v redu, niti da bi se mogoče celo opravičila (ne meni, ampak otroku). Povedala bi ji, da nič ni v redu, da je otrok zelo bolan in da ni opravičila za njeno brezbrižnost, neodgovornost in samozadostnost. Povedala bi ji tudi, da raje ne razvijam scenarija, kaj vse se lahko zgodi 12-letni deklici, sami, ponoči, brez spremstva in brez pomoči.

 

Mi je pa dala lekcijo, gospa ravnateljica: nikoli več ne zaupaj otroka tej ravnateljici, ker ji je malo mar za otroke in ker se požvižga na odgovornost, ne glede na funkcijo, ki jo opravlja. Po moji oceni je včerajšnji dogodek huda kršitev moralnih, etičnih, pedagoških in skrbniških pravil. Predvsem pa človeških. Menda ne prvič. Za take napake ljudje ostanejo brez služb. V normalnih državah. V zasebnih gospodarskih družbah tudi za manj.

 

In zato sprašujem odgovorne: kdo bo tej gospe postavil ogledalo in kako bo za svoja (ne)dejanja odgovarjala?

 

Sabina Piber,

Bled