Fotografske zgodbe Bohinja

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

V petek so v vhodni dvorani Sokolskega doma v Škofji Loki odprli razstavo fotografij Žige Koritnika. Naslov Trije pari fotografovih oči zgolj namiguje na zgodbe, Koritnikove fotografije pa nam jih tudi zares pripovedujejo. Zgodbe o Bohinju, Sardiniji in jazzovskih glasbenikih.

»Zelo rad imam živali. Tako sem v serijo fotografij o Bohinju želel umestiti tudi kakšno, na kateri bodo živali. Pa mi na uho pride, da je na ranču Mrcina v Studoru konj, ki se zelo rad kopa v Bohinjskem jezeru. Takoj sem šel v akcijo in z lastnikom sva se dogovorila, da konja enkrat pripelje do jezera na »kopanje«. Neke vrste foto session je bil tako maja, a se konj, kot se sicer ponavadi, tokrat ni hotel valjati po vodi. Najbrž ga je motila bližina tretje osebe. Kljub temu pa sem posnel nekaj odličnih fotografij, med drugimi tudi to, ki je na razstavi. Fotografija je taka, kot je bila posneta, računalniško sem zbrisal le povodec,« je ob sliki razlagal eden od najbolj priznanih ter prodornih slovenskih fotografov tega časa Žiga Koritnik.

Fotografija konja v Bohinjskem jezeru z naslovom Čili v jezeru je le ena iz serije fotografij iz Koritnikovega cikla Bohinj, ki so na ogled na tokratni razstavi, v celoti in vedno na voljo pa so nam lahko v monografiji Jezero/The Lake, ki jo je Žiga izdal lani. Prav njegove fotografije Bohinja so, tako kot mene na petkovem odprtju razstave, presenetile številne obiskovalce, saj smo avtorja doslej poznali predvsem po mojstrskih portretih jazzovskih glasbenikov svetovnega formata, ki so nastali bodisi na koncertih na odrih bodisi v zaodrjih ali v hotelih. Tokrat so jazzovski portreti v drugem planu, prav tako njegov tretji del razstavne zgodbe, fotografije karnevalskega vzdušja iz neke vasice v goratih predelih Sardinije, kamor zadnja leta pogosto zahaja.

Koritnikove fotografije iz Bohinja pa niso zgolj fotografije, so zgodbe, ki nam pripovedujejo o prelepi naravi, jezeru in drugih podobah, ki jih lahko najdemo v bohinjskem koncu, o tamkajšnjih ljudeh, dogodkih … o značaju tega slovenskega bisera. Svoje fotografsko znanje in tehnično podkovanost Koritnik nadgrajuje v pripovednosti. Vsaka njegova fotografija je namreč svoja zgodba. V njih zna biti resen in duhovit hkrati, hkrati pa nikoli zgolj »dokumentaren«. Slap Savica s harmonikarjem v ospredju, prazna kanuja sredi jezera, krave, ki gredo vse »zrihtane in spedenane« na kravji bal, dimnikar ob jezeru, pri katerem tudi na črno-beli fotografiji lahko ugibamo o črnem ali rdečem nosu, ki je tak zaradi saj ali mraza.

Kaj ga privlači k črno-beli fotografiji, ko mu je vendar na voljo tako pisan svet barv? »Gledalcu s tem dajem možnost globljega pogleda v fotografijo in dojemanja smisla tistega, kar je na njej. Barve namreč kaj hitro odvrnejo gledalčevo pozornost od pravega bistva, zakaj je fotograf posnel določen motiv.« V drugem delu razstave Žiga Koritnik predstavlja tudi svoje fotografije, ki so nastale ob njegovih popotovanjih v zadnjih letih na Sardinijo. V prvem planu je tamkajšnji karneval, ko si vsi ljudje obraze pobarvajo v črno z barvo iz saj plutovine, pomešanih z olivnim oljem. Nobenih bleščic in razkošnih mask, pa vendarle nam Žigove fotografije povedo celo zgodbo o ljudeh in krajih ter s tem o značaju tega dela Italije.

»To so stvari, ki me preprosto neznansko privlačijo, sicer jih ne bi mogel fotografirati s srcem in na način, kot to od nekdaj počnem. Seveda je tudi jazzovska glasba moja velika ljubezen,« je povedal Žiga Koritnik, ki že več kot petindvajset let spremlja jazzovske festivale doma in po svetu. Na tokratni razstavi nam predstavlja kar nekaj velikih jazzovskih umetnikov od Cesarie Evore, preko Milesa Davisa do Toma Waitsa in drugih … Razstava v celoti sodi v kategorijo »za prste obliznit'«. Toplo priporočam.