Namesto ladje vodi Šport

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / torek, 12. januar 2010 / 06:00

Poklic športnega novinarja si nekateri, še zlasti športni navdušenci, predstavljajo kot idealnega, saj je povezan s potovanji, ogledom tekem, spoznavanjem vrhunskih športnikov ...

Realnost pa ni tako rožnata. »Resda imamo privilegij, da smo navzoči na pomembnih tekmah, včasih gremo tudi v tujino, a to še zdaleč ni dopust. Naše delo se ne konča po tekmi, takrat je športnike treba loviti za izjave, nato zmontirati prispevek in ga čim prej poslati … Zelo redko se zgodi, da imaš kaj časa za ogled znamenitosti,« pravi Marjeta Košir iz Podljubelja, dolgoletna športna novinarka na Televiziji Slovenija, ki 'pokriva' predvsem smučarski tek, biatlon, odbojko in športno plezanje, pred letom dni pa se je pridružila tudi voditeljem Športa.

Pred leti ste kot novinarka Radia Kranj spremljali sojenja na kranjskem sodišču. Kako ste od črne kronike prešli do športa?

»Vedno so me zanimali policija, vojska, sodišča, sicer pa smo novinarji na Radiu Kranj podobno kot v drugih manjših uredništvih pokrivali prav vse tematike, moje pravo področje pa je bilo vedno šport. Odkar sem pred dvanajstimi leti uspešno opravila avdicijo in se pridružila športni redakciji na TV Slovenija, pokrivam le še šport, na sodišče bi mogoče šla spremljat le še kakšno sojenje, ki bi me zares zanimalo.«

Se tudi sami ukvarjate s športom? Glede na to, da prihajate iz občine Tržič, ki slovi po bogati smučarski tradiciji, verjetno znate vijugati po belih strminah?

»Včasih sem veliko smučala. Oče je delal na Zelenici in sem po šoli šla najprej na smuči, šele zvečer je prišla na vrsto domača naloga. Zadnje čase zaradi problemov s kolenskimi vezmi ne upam več na smuči, saj bi pri šestdesetih letih še rada hodila.« (smeh)

Zadnje leto vas spremljamo tudi v vlogi voditeljice Športa. Vam bolj ustreza delo v studiu ali na terenu?

»Oboje ima svoj adrenalin. Vodenje v studiu poteka v živo, zato nikoli ne veš, ali bo šlo vse gladko. Pri prispevkih pa vedno težim k temu, da ne gre le za klasično poročanje s tekme, pač pa skušam narediti zgodbo.«

Vaš radijski kolega Dare Rupar meni, da so prve izjave po tekmi sicer žive, prave pa so po njegovem tiste, ko si športnik 'uredi glavo', morda celo prespi noč. Kaj menite vi?

»Lov za prvo izjavo je del našega poklica in je včasih kar malo nehuman. Na nedavnem svetovnem pokalu v biatlonu na Pokljuki se mi denimo ni zdelo primerno, da pri minus 20 stopinjah športnika v tankih oblačilih takoj zvlečem v studio in sem tako vsakemu pustila, da se najprej obleče. Nimam srca, da bi zaradi mene kdo zbolel. Poleg tega je športnik takoj po tekmi še v svojem svetu, klišejsko novinarsko vprašanje 'kakšni so vaši občutki' pa pravzaprav velik poseg v njega samega, zato je bolje malce počakati in vprašati drugače.«

Največja športna dogodka leta 2010 bodo zimske olimpijske igre in svetovno nogometno prvenstvo. Odhajate v Kanado in Južnoafriško republiko?

»Na olimpijske igre v Kanadi bom šla, a ne v novinarski vlogi, temveč s tehnično ekipo Televizije Slovenija, ki bo delala prenose smučarskih skokov. Na svetovno prvenstvo v nogometu pa se bom mogoče odpravila zasebno.«

Pred časom je vaše vodstvo ukinilo oddajo Š. Se morda nacionalni televiziji obeta kakšna nova športna oddaja?

»V športni redakciji si jo želimo, vse pa je odvisno od vodstva … Smo si pa izborili vsaj oddajo pred svetovnim nogometnim prvenstvom, s katero stopnjujemo vročico. Ta je osredotočena na nogomet, vsekakor pa bi potrebovali tudi športno oddajo. Odkar je nimamo več, se odhod novinarja in snemalca na teren daleč v tujino za vsega minuto in pol prispevka finančno ne splača, zato – če že gre kdo na teren – naredi kaj več od klasičnega prispevka.«

Je bilo športno novinarstvo vaša dolgoletna želja?

»Moja večna želja postati kapitanka ladje bo ostala neuresničena. Po končani osnovni šoli sem se želela vpisati na srednjo pomorsko šolo, a so me odvrnili od tega, češ da je to dvojezična šola, da bi morala znati italijansko, pa čeprav to seveda ne drži, ampak … Sem pa menda že kot deklica gledala poročila in govorila, da jih bom tudi sama nekoč brala.«

Se vidite tudi v komentatorskih vodah?

»Ne. Lahko je doma na kavču kritizirati komentatorje, kakšne bedarije govorijo, a ko se sam usedeš za mikrofon, vidiš, da je to izjemno težko, čeprav imaš o nekem športu veliko znanja.«

V desetih letih se vam je gotovo pripetilo kar nekaj anekdot, ki se jim danes le še nasmejite …

»Seveda, pri takem delu se ti lahko zgodi marsikaj nepredvidljivega. Ko sva bila na primer s snemalcem na ledeniku Dachstein na rednem srečanju biatloncev, je zaradi slabega vremena odpovedala kamera. Po štirih urah vožnje ni prijetno ugotoviti, da ne moreš narediti prispevka. Nato smo šli v dolino, kjer je snemalec dal kamero k radiatorju, da se je osušila in spet začela delati. Tako sva naredila ekskluzivne posnetke med biatlonci v hotelu, kjer so bivali. Zelo stresna so lahko javljanja v živo. Še danes se nerada spomnim živega vklopa v Dnevnik z odbojkarske tekme v dvorani Tivoli. Zaradi hrupa sogovornika Matije Pleška nisem niti malo slišala. Ko sem mu zastavila drugo vprašanje in me je čudno pogledal, sem vedela, da mi je to pravkar sam povedal.«