Zakladi Slovenije, drugič

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. januar 2010 / 06:00

Kdo ne pozna Zakladov Slovenije?! Bili so ena največjih uspešnic Cankarjeve založbe in slovenskega založništva nasploh, prvič so izšli 1979, potem še petkrat (skupaj šest izdaj) v slovenščini in sočasno v več tujih jezikih ter izjemno visoki skupni nakladi.

Jeseni 2009 pa smo dočakali povsem novo izdajo, ki ni predelava ali prenova prejšnjih, temveč je zasnovana povsem na novo. Skupna s prejšnjo sta ji le naslov in avtor besedila, akademik Matjaž Kmecl. Knjiga je po zvrsti obakrat fotomonografija, le da je bilo v prvi verziji fotografov veliko, v novi je samo eden, Joco Žnidaršič, legendarni fotoreporter. V prvi verziji je Kmecl Slovenijo razdelil na 22 krajinskih enot in dodal poglavje o Lepi Vidi in Miklovi Zali, namenjeno zamejstvu. V novi izdaji je slovenskih svetov »le« še ljudskih sedem: Ljubljana, Alpska in visokogorska Slovenija, Sredozemska ali sončna Slovenija, Kraška Slovenija s spodnjo etažo, Zeleno drobovje Slovenije, Panonska ali rodovitna Slovenija, Dolenja ali starožitna Slovenija. V teh sedmih naslovih ste ob glavnem mestu lahko prepoznali nekaj najbolj značilnih slovenskih pokrajin. Nekoliko negotov ostane bralec edino ob mednaslovu Zeleno drobovje Slovenije; branje besedila in ogledovanje fotografij pokaže, da gre za najbolj gozdnati del Slovenije, ki se širi od Ljubljane proti zahodu in jugu (Notranjska) ter vzhodu, na celjski del Štajerske in Koroško ter v Zasavje. To poglavje je mogoče prenatrpano ali preširoko, saj sega od cerkljanskih gozdov na zahodu do pohorskih na vzhodu. Mariborčani se bodo tudi v tej knjigi počutili prikrajšane v primerjavi z Ljubljančani; ti imajo upravičeno svoje poglavje, oni so svoji velikosti in pomenu ustrezno zastopani le v fotografijah, v tekstu komajda. Sicer pa je nova izdaja avtorsko bolj usklajena in čistejša od prve. V prvi smo imeli na eni strani pisatelja Kmecla, na drugi množico fotografov; v drugi ob nedvomnem mojstru besede enakovredno nastopa veliki mojster fotografije. Vsak blok besedila dopolnjuje barvni slikovni blok; arhivski črno-beli posnetki so postavljeni na rob besedila.

»To je bilo že rečeno, da je Slovenija miniaturna deželica, samo nekaj nad 20 tisoč kvadratnih kilometrov velika, sonce jo 'prevesla' v 13 minutah in torej sploh ni 'država', temveč 'državica', drobna kokoška na robu srednjeevropskega prostora – 'kokoška' zato, ker njena oblika na zemljevidu spominja na to prijazno, koristno, jajcenosno, čeprav nekoliko zmedeno žival. – Videz pa rad vara; pokrajina je večja, kot je videti na prvi pogled, ker ima tudi spodnjo 'etažo', dežela je vsa podkletena. Še posebej apnenčasta planota neposredno nad morjem: Kras, po katerem so menda bile na sploh poimenovane tovrstne pokrajine s svojimi nenavadnimi pojavi, predvsem podzemskimi jamami, po vsem svetu; torej so 'kraške'. Celo Slovenci sami zato ločujejo Kras od krasa, deželo Kras od vrste dežele, kakršna se pojavlja tudi še globoko v notranjosti, daleč od nadmorskega sveta.«

Gornji odlomek je uvodni odstavek poglavja Kraška Slovenija s spodnjo etažo, navajam ga za primer, kako mojstrsko zna dr. Kmecl opisati te reči. V nadaljevanju zapiše tudi, da »skoraj ni kraške znamenitosti brez drastljive zgodbe«. Ne vem zakaj, ampak ob tem so mi prišle na misel »drastljive« zgodbe iz leta 1945, ko je marsikatera kraška jama postala množični grob pobitih domobrancev in drugih sodelavcev okupatorja. Žal je tudi to ena od »znamenitosti« spodnje, kletne etaže Slovenije, eden od njenih »zakladov«, ki jih sami pred seboj prikrivamo, oni pa se vedno znova odkrivajo in padajo v našo zavest kot trupla iz omare. Morda bi bilo boljše, če bi jih priklicali iz podzavesti v samokritično zavest in tudi o njih rekli kako odkrito besedo. Razmišljam, ali bi tudi v takšno knjigo sodila taka beseda in ob njej fotografija iz Hude ali kake druge jame?

Kakorkoli že, Zakladi Slovenije so tudi brez tega pravi zaklad. Najbolje jih bo vzeti v roke, prebrati in pregledati ali vsaj prelistati. Prijetno nas presenetijo podobe mojstra Žnidaršiča in izvirne besedne primere profesorja Kmecla. Ko, denimo, gorenjsko Ajdno imenuje »srednjeevropski Machu Picchu«, celotni slovenski prostor pa »bermudski trikotnik, ki je požiral narode in plemena«; mišljena so seveda tista, ki so se tukaj znašla za daljšo dobo ali le prehodno pred Slovenci; mi smo tu pravzaprav že neverjetno dolgo, ne vemo pa, ali ne bo ta bermudski trikotnik nekoč požrl tudi nas? Tudi če nas bo, bo Kmeclova in Žnidaršičeva knjiga eno od prvovrstnih pričevanj, da smo bili res tu in po svojih močeh varovali nam zaupane zaklade.