Kolikokrat se boste spustili po toboganu?

Kljub množici ljudi, ki se je tisti dan namakala v bazenih, je ni bilo težko opaziti.

Bila je edina ženska, ki je imela namesto bujnih las le puhek, ki je pogumno silil na plan in barval njeno glavo. Tisti, ki smo jo poznali, smo vedeli, da njena frizura ni modna muha v krizi srednjih let. Je posledica terapij in boja z rakom. Pa vendarle ni bila samo njena glava tista, ki je bodla v oči. Tisto, kar je pretegnilo pogled, je bila njena postava, ki je tekala po stopnicah in se spuščala po toboganu. Vedno znova in znova. Ob njej je radostno skakala mala deklica in vriskala ob vsakem pristanku v vodo. Čeprav bi hotela, ne bi mogla prešteti vseh njunih spustov. Lahko pa bi preštela svoje, ker se mi ni ljubilo tekati gor in dol. Vsak ima svoje razloge. Za spuščanje po toboganu in za ležanje na ležalniku. Šele ko se zavemo, da tobogan ni nekaj samoumevnega, se gremo spuščat po njem. Takrat, ko ti sodnik zamahne pred nosom, da bo igre kmalu konec, šele vidiš, da je v igri treba uživati. In bi hotel še in še. Zato mi je bila gospa Nina, mala drobna ženska s puhkom na glavi, tako blizu. Ker nam je na svoj sproščen način kazala, da je treba uživati vsak trenutek, ki ga imamo. Brez občutka krivde, zavisti, primerjanja … Njen smeh je prekril skrb v očeh in njena radoživost je dajala poleta deklici ob njej. Bili sta iz drugega sveta. Iz tistega, kjer sodnik maha z zastavico. Mi pa smo se delali, da v našem svetu ni sodnika. In zato ni bilo potrebno iti stokrat po toboganu. Moje novoletno darilo je bilo najdeno. Naj ga podelim z vami v tej zgodbi o toboganu. Reče se mu življenje. Zmečimo iz njega ves balast, ki nas ovira, da bi se spuščali po toboganu. Spustimo se vedno znova in znova, kot da je zadnjič. Kajti mogoče je res zadnjič. Ljudje smo res čudna bitja. Šele v bližini smrti se zavemo, kako vredno je življenje. Brez tega spoznanja smo samo še zombiji, ki se prerivajo za ležalnike.