Politična inventura

Ne bomo začeli samo z novim dnem, pač pa tudi z novim letom. Z novimi tristo petinšestdesetimi dnevi. Menda mučnimi. Po drugi strani pa je, tako kot vsak nov začetek, tudi ta poln optimizma, pričakovanj, sanj in dobrih želja.

Drži, šteje samo današnji dan, ta trenutek, in drži tudi, da je brezplodno razmišljati o jutri in do neke mere tudi o včeraj. Vendar. Ta filozofija velja bolj ali manj za življenje na osebni ravni. Na ravni države se pametovanje obrne na glavo. Še več. V demokraciji, za kar se naša država in družba reklamira, sta bolj kot aktualnost pomembni preteklost in še bolj prihodnost, ki, kot vemo, izhaja iz preteklosti; ne samo izhaja, pač pa na njej tudi sloni. Še zlasti je potrebno spomin na minule dni in leta ohraniti za politične namene. Konkretno in v prvi vrsti za volitve. Državnozborske in predsedniške. Da ga ob teh priložnosti ne lomimo in ne damo svojega glasu temu ali onemu kandidatu, ne da bi imeli pred očmi, kaj je v preteklem mandatu obljubljal; on sam ali njegova politična stranka oziroma opcija.

Sodobna slovenska politična entiteta, pomeni država plus družba, izhaja iz stalinistične doktrine. Kar bi še nekako šlo, preteklosti pač ni mogoče popravljati, če bi bil komunizem po sovjetskem vzoru v slovenski skupinski zavesti samo (grenak) spomin. Žal je naša resničnost takšna, da slovenska demokracija sloni in celo črpa iz zakladnice komunističnih manir in pravil iger. Kar se kaže na vsakem koraku. Še najbolj v neodgovornosti in posledično nekaznovanju posameznikov, ki so zavozili gospodarske subjekte, ne enega, več, nakar so kariero nadaljevali v politiki ali v kateri od državnih bank ali je bilo narobe; najprej so se vadili v politiki, nakar so presedlali v gospodarstvo ali celo bančništvo. Kar resnice v srži ne spremeni.

Kar se mene tiče, si bom tristo petinšestdeset dni vladanja ekipe Boruta Pahorja zapomnila po domala shizofrenem vedenju vladnega predsednika in po njegovi očitni nebogljenosti znotraj ekipe, ki si jo je sam izbral, (o čemer pa, se razume, dvomim). Prava lutka je, vsaj za moj okus, da ne rečem ponos naš vladni predsednik izpadel, ko ga je odslovil papež Benedikt XVI., ne da bi mu dal videti svoje obličje v živo. Ko je politični gospodič na nogometni tekmi med Rusijo in Slovenijo našim čistil »kopačke«, pa je prekosil vse svoje dotakratne norčije in (v slogu italijanskega kolega Silvija Berlusconija) ustvaril iz sebe živo karikaturo. Je pa res, da slednja Pahorjeva domislica v primerjavi s prvo naši državi ni škodila.

Žal je tako, da je vladni predsednik Borut Pahor s svojo vladno ekipo Slovenijo, ki je za marsikoga edina domovina in celo najvišja vrednota, pripeljal na rob gospodarskega, finančnega in, kar bo imelo najdolgoročnejše posledice, tudi moralnega zloma.

Ampak, roko na srce. Resnica je, da za stanje, v katerem smo, še zdaleč ni odgovoren samo aktualni vladni predsednik s svojo ekipo. Negativni trend se je začel leta 1945, tako na področju gospodarstva kot tudi financ in morale in se po letu 1990 ni ustavil.

Iskreno upam, da slovenski narod v letu, ki prihaja, čaka več sreče, kot smo je bili deležni od konca druge svetovne vojne.

Srečno.