Bomo zborovali?

»Zdi se mi, da bo treba nekatera poglavja in lekcije izpred dvajsetih let enostavno ponoviti, in pričakujem, da se spomladi vidimo v večjem številu tudi na slovenskih trgih in ulicah …« To zna biti izjava meseca ali celo leta, izrekel jo je Janez Janša na Zboru za republiko, 14. decembra 2009. Zbudila je številne in zelo različne odmeve. Janša je najbrž mislil na zborovanja, podobna tistim, na katerih smo v letu 1988 reševali njega in tovariše iz vojaškega zapora in si na njih hkrati prizadevali za varstvo človekovih pravic nasploh. Nekateri (med njimi pravosodni minister in notranja ministrica) pa sta v Janševi izjavi ugledala prikriti poziv ljudem, naj gredo na ulico in mu tako pomagajo znova prevzeti oblast v državi. Kaj bo iz tega (če sploh kaj), bomo torej videli spomladi. Primerjava med zborovanji 1988, ki so v Sloveniji že poldrugo leto pred Berlinom porušila zid med ljudstvom (demosom) in oblastjo in prvemu odprla pot na oblast (pridobljeno na volitvah aprila 1990 in ne na ulici) – ter morebitnimi desničarskimi mitingi spomladi 2010, pa že zdaj ne vzdrži. Na zborovanjih 1988 smo sodelovali vsi državljani, ki nam je bilo mar za naše pravice, na tistih, ki jih napoveduje Janša, bodo le njegovi sedanji pristaši, teh pa je bistveno manj. Janša se morda ne zaveda, da takrat ni šlo samo zanj kot fizično osebo; šlo je za varstvo človekovih pravic vseh nas, JJ jih je v tedanjem kontekstu poosebljal. Zdaj gre za uveljavljenega in močnega politika, ki je vodja opozicije (in ne simbolna oseba), ta pa ima vse možnosti, da se vrne na oblast na naslednjih volitvah, kadar te pač bodo, mogoče celo pred jesenjo 2012, ko bi bil normalni rok.

»Ja, ja. In zato se mi ni nikoli zahvalil!« Tako je Jeseničan Tomaž Ertl odgovoril na vprašanje, ali je mogoče reči, da je Janša postal narodni heroj na podlagi aretacije, ki jo je on ukazal. Tudi to je vsaj izjava tedna, na videz protislovna, a v bistvu resnična. Gre za to, da demokratizacija in osamosvojitev Slovenije nista izključna zasluga Janše in Demosa – kot očitno nekateri mislijo. To, kar se je v tistih letih zgodilo, je nekakšna celostna umetnina (Wagner bi rekel Gesamtkunstwerk), ki jo je v skupnih naporih ali tudi nasprotovanjih sooblikovala cela vrsta gibanj, skupin in posameznikov v ugodnem mednarodnem položaju. Pri čemer je seveda res, da so nekateri odigrali bistveno večjo vlogo kot drugi, med njimi tudi JJ. A če ne bi Niko Kavčič Janši in Bavčarju poveril vloge izdajateljev Dnevnika Staneta Kavčiča in če ne bi Ertl ukazal aretirati, je veliko vprašanje, ali bi imenovana postala to, kar sta? Bavčar si je tedaj pridobljeno avreolo narodnega junaka s svojim tajkunskim pohlepom medtem že sam ugasnil, Janša dela na tem, da stori podobno s svojo hudo že(l)jo po oblasti.

Da ne bo nesporazuma: te vrstice niso poskus zagovora Tomaža Ertla in predsednikovega odlikovanja le-temu. Kritični smo lahko do vseh, tudi do predsednika republike, ki naj bi s podelitvijo visokega državnega odlikovanja Ertlu zagrešil »faux pas« (tako v diplomaciji, ki ji že dolgo pripada, rečejo napačni potezi). Koliko je bilo to dejanje res zgrešeno, bo pokazal čas, gotovo pa je, da so Ertl in njegovi s preprečitvijo Miloševićevega »mitinga resnice« v Ljubljani po svoje prispevali k prej nakazani skupnostni politični umetnini slovenske državnosti. Janši njegovih mitingov na slovenskih trgih in ulicah ne bo nihče preprečeval, veliko vprašanje pa je, ali bodo prinesla »drugo republiko«? Gospodarske in druge težave, ki so se dejansko nakopičile do kritične mase, bomo lahko rešili le s skupnimi napori, na mitingih gotovo ne. Dotlej naj velja božični pozdrav: Mir ljudem na zemlji!