Vsaka šola nekaj stane (90)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 28. december 2009 / 06:00

Ko sem pred leti iskala izvajalca za nova okna, sem na forumih naletela na zanimive odzive. Med prebranimi je najbolj izstopal nasvet o monterjih: če firma nima dobrih monterjev, je lahko fantastično in visoko kvalitetno okno na koncu skrpucalo v steni.

Ko sem se odločila za izvajalca, se dokončno dogovorila, sem dobila na Gmailov naslov zanimivo elektronsko pošto. Z imenom, priimkom in vsem, kar sodi k delovnemu elektronskemu naslovu. Nobenih skritih, izmišljenih imen. Normalen naslov. Fant je priložil celo tri fotografije. Moj naslov je našel na enem spletnih portalov.

Priimek in ime moškega, ki mi je pisal, sta zvenela znano. Razmišljala sem, zakaj. Sem ga kje videla? Slišala? Srečala? So mi ga predstavili na kakšni zabavi, pa sem obdržala priimek v spominu? Samo - če bi ga kje srečala, potem bi se spomnila obraza, ker za obraze imam super spomin, imena pa pozabljam.

Ne vem, zakaj, vendar se mi je vse bolj zdelo, da sem si zapomnila njegovo ime, ker sem ga videla nekje napisanega. Nisem se motila. Ko sem brskala po računalniku, sem med računi, izračuni, predračuni za okna naletela na končni račun, kjer je bil fant podpisan kot direktor firme, kjer sem kupila okna.

Na njegovo pošto sem odgovorila kratko: »Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj dobila na tale naslov pošto od moškega, ki je podpisan pod predračunom za moja nova okna. In da zna celo pisat'. Stavki imajo celo smisel.«

Ni minila ura, ko me je poklical. Telefonska številka ni bila problem, saj je imel napisano v svojih papirjih najmanj trikrat.

Najprej me je vikal, ker je pač govoril z eno svojih strank, ki pa mu je v smehu, še preden je stavek in želje in vse zaključil, smeje rekla, da naj se nič ne sekira, če mu ne bi bila všeč, saj je predračun plačan v celoti.

Kar pa se je v nadaljevanju procesa izkazalo za velikansko napako. Okna so mi že dostavili v roku, pa tudi njihova kvaliteta ni bila vprašljiva – to je bilo pa tudi vse.

Že začetek je bil kot v filmu Ko to tamo pjeva.

Nekega dne so se z tovornjakom pripeljali trije moški in začela se je multinacionalna menjava oken, kjer je Makedonec opravljal najbolj garaška dela, kar naprej govoril 'gospa, gospa', Bosanec je večino časa stokal, slovensko pa je znal le šef, ki bi, pa ne bi pil kavo. Najbolj so se veselili 'čik pauz', kjer je meni šele kasneje 'užgalo', da sem v mojem stanovanju jaz šefica in bi gladko lahko začela tuliti, da se pri meni pač ne kadi.

Vem, rekli boste: ženska pač.

Že pri prvih balkonskih vratih je makedonski deček pri demontaži gladko odbil velik kos fasade. Gledala sem ga verjetno bolj šokirano kot čudno, za odgovor pa dobila: »Gospa, tole je zarad rolet ... avtomata.« Mirno sem mu odgovorila, da nič zato, ker se bodo tako oni kasneje ukvarjali s tem in verjetno še s knaufom.

»Aja, boste knauf delala ...«

»Ja. Pri vas. Tako da: manj boste škode naredili, manj bo kasneje dela.«

»A, pri naaaas. No, pol ga bom pa tako jaz delal,« je dodal Makedonec.

In glej ga zlomka, naslednja balkonska vrata so brez raznih odbitih sten dobesedno padla iz stene.

Gospod Bosanec je bil odgovoren, da odnaša demontirane dele starih oken nazaj v tovornjak. Nekako mu je to uspevalo precej počasneje kot sama demontaža, najbolj pa mu je šel iz ust stavek, da precej več dela, kolikor zasluži, in da je življenje nepravično.

Nekaj časa sem se delala gluho, vendar ker se je ponavljanje nadaljevalo v nedogled, sem prijazno, a naveličano pripomnila, da mene to res ne zanima, naj pač svoje službene želje in tegobe zaupa šefu.

Kot da me ni slišal. Nadaljeval je svojo zgodbo, dodal še, da dela po dvanajst ur dnevno in kako ga šefi ne razumejo. Mirno me je tikal. Druga dva nista komentirala. Ostro sem ga prekinila, češ da včasih tudi sama delam po ves dan. S hihitajočim glasom mi je odvrnil: »Kaj le, morda otroke …«

Šokirana nad njegovim obnašanjem, sem mu namenila ubijalski pogled, odprla usta, da bom nekaj pripomnila, vendar iz njih nisem spravila glasu. Izkoristil je priliko in se potuhnil.

Potem je slovenski šef ugotovil, da jim nekateri – na srečo ne ključni deli oken, manjkajo. Ker je bilo treba še 'poknaufati', načrtovana je bila še montaža žaluzij, to niti ni bil tak problem. Bodo ob naslednjem obisku poskrbeli za manjkajoče dele.

Najprej so prišli takoj naslednji dan. Nenajavljeni. Jaz sem ravno lezla iz spalne srajce, si kuhala kavo, ko sem jih zagledala na dvorišču. Pa so po nekaj urah ponovno ugotovili, da jim nekaj manjka …

In tako … do danes …

Le da Bosanca nisem videla nikoli več, se je pa vmes zamenjalo kar nekaj monterjev, ki so prišli odpravljat reklamacije. Zadnji mi je razložil, da je po poklicu sicer računalničar, vendar mu montiranje predstavlja precej manj stresno življenje. Pa tudi več zasluži.

No ja, okna še vedno niso doživela epiloga, če pa bom še kdaj menjala okna, lahko z lastnikom tovarne oken delim posteljo, predračuna nikoli več ne bom plačala v celoti.