Iskanje naše izgubljenosti

Večer v Kašči z Niko Maj in Vlasto Nussdorfer

Povod za nedavni Sredin večer v Kašči v Škofji Loki je bila knjiga Iskanje izgubljenega fanta, pisateljice Nataše Vrbančič Kopač, znane tudi pod psevdonimom Nika Maj. Njen roman trenutno buri duhove bralcev in bralk po vsej Sloveniji. Glavni junak izhaja iz socialnega dna, kjer je ponavadi zelo malo možnosti, da oseba, ki ji nihče noče podati roke in je zato porinjena tudi v svet kriminala, nekoč zaživi človeka vredno življenje.

Večer je bil še toliko bolj aktualen zaradi nedavnega bombnega napada na sodnico v Radovljici, obe gostji, tako Nika Maj kot Vlasta Nussdorfer, višja državna tožilka in generalna sekretarka društva Beli obroč, pa sta pripovedovali o pisanju in izkušnjah z vso tenkočutnostjo ter obenem razkrivali zapletena pota medčloveških odnosov, ki so pravzaprav glavni krivci, da številni otroci doživljajo udarce in ponižanja že takrat, ko bi jim morali nuditi vse pogoje za srečno otroštvo. Nataša Vrbančič Kopač se je z literarnim ustvarjanjem začela ukvarjati razmeroma pozno. Kot doktorici fizike so ji odprta še številna druga obzorja in morda je prav zato njenim pisateljskim začetkom botrovalo sladko razočaranje ob spoznanju, da znanost, ki ji je do tedaj posvečala čas in energijo, opisuje le skrajno omejen in vase zaprt del sveta.

»Po prvencu Generator knjig, ki je del znanstveno-fantastične trilogije, sem se v celoti predala pisanju za mladostnike. Junaki mojih zgodb so mladi ljudje, pogosto otroci, ki se zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin znajdejo na robu družbe. Izgubljeni, poteptani in ožigosani ostanejo brez podpore družine in institucij, pa vendarle ob pomoči pozitivno naravnanih odraslih zmorejo v sebi zbrati moč, da svojo usodo presežejo. Tudi najnovejša romana Iskanje izgubljenega fanta in Zapornik sta prežeta z družbeno kritično tematiko,« je povedala Nataša, ki sicer živi v Kranju.

V izjemno aktualni zgodbi, ki jo, če ne drugače pa v različnih oblikah, doživljamo tudi preko medijev domala vsak dan, se je želela postaviti na drugo stran, zanimalo jo je, kako se počuti storilec, tisti, ki je naredil napako, a je v jedru vseeno dober. »Največkrat opazimo, da nas niti ne zanima, zakaj storilec naredi neko dejanje. Ne vprašamo se o vzrokih, raje razmišljamo, kako ga kaznovati, da bodo žrtve zadovoljne. Želimo se maščevati, a ta način ni zmeraj na mestu, kot tudi ne, da se ravnamo po reku zob za zob. Če podobno ravnajo še inštitucije, ki so za otroke odgovorne, potem tak način zmanjšuje človekovo dostojanstvo in je življenje manj vredno, sproža pa novo nasilje, izhod iz začaranega kroga je potem za storilca res težak,« je pisateljica izgubljenih otrok razlagala poslušalcem.

Na vprašanje, kje pa je našla svojega glavnega junaka, ki je večino mladosti preživel v vzgojnih domovih, kjer so z njim grdo ravnali tudi vzgojitelji in socialni delavci, je odgovorila: »Nimam konkretnih izkušenj s kriminalom in prestopniki. Želela sem iskati dobro v ljudeh, želela sem odgovoriti na vprašanje, kako se zlo poraja v človeku in družbi in kako pomembno je, da še zmeraj hočemo najti dobro, ki potem premaga zlo, da preko tega tudi iščemo smisel življenja. Želim, da bi vsi skupaj najprej želeli otroku, ki zaide na kriva pota, pomagati, dokler je to še moč storiti, čeprav smo, žal, pred tem zgrešili vse signale tako s strani staršev, učiteljev, strokovnih služb. Ne smemo pozabiti, da otrok dobi prvo vstopnico v svet kriminala že s tem, da ga odrinemo, ko nas potrebuje, ko se z njim nočemo ukvarjati in si zapiramo oči pred težavami, za katere vemo, da jih ima doma. Inštitucije, ki se profesionalno ukvarjajo s problematičnimi otroki, so preveč okostenele, otroke preveč radi obsojamo, redko pa jim priznamo, da so enakovredni člani družbe.«

Ste doktorica fizike, kako lahko iz znanstvenega področja zajadrate v tako tenkočutno opisovanje otroka? »To je stvar duhovnega samozavedanja. V sebi imam potrebo po iskanju resnice zelo močno, usmeritev v znanost mi je bila sicer prva pot, potem pa sem počasi spoznavala, da znanje ni vse, da je modrost tista, ki pomaga, da lahko odkrivam skrivnosti življenja in njegovega smisla. Svoje junake zelo globoko doživljam, vživim se vanje in tudi ob Iskanju izgubljenega fanta sem se ves čas hlastnega pisanja od zelo blizu soočala z njegovo usodo.«

Vlasta Nussdorfer pa je s svojimi izkušnjami in številnimi zgodbami iz vsakdana prav tako dodala marsikatero piko na i: »Nekdo, ki je po poklicu vzgojitelj ali socialni delavec, pa tega dela ne opravlja rad, žal hodi le v službo. V društvu Beli obroč videvamo, da ni tako pomembna izobrazba, saj poznam starše, ki je nimajo, pa so njihovi otroci ljubljeni, pohvaljeni in zrastejo v čudovite osebe. Včasih se mi zdi, da izobraženi celo jemljejo več, ker mislijo, da jim pripada več. Ker če ne bo šlo zlepa, pa vzamejo odvetnika, ki bo uredil vse, kar oni v želji narediti za otroka »vse«, ne morejo.«