Čas + razumevanje = dober odnos (2)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. december 2009 / 06:00

Včasih starši pravijo, da so si vzeli čas za otroka. Mar ne bi bilo bolje, če bi z njim živeli, kot da si zanj vzamejo čas?

Kajti otrok ni projekt, delo, prosti čas, da si zanj vzamemo čas. Z otroki živimo ali pa ne. Otroci so naši sopotniki in vsak trenutek nam sporočajo, tukaj sem, rad bi bil s teboj, ne morem in nočem več čakati na tvojih pet minut. Bolj kot z otroki delimo svoje življenje, manjša je njihova potreba, da se z njimi posebej ukvarjamo. Kajti več kot je posebnih aktivnosti, manj je spontanega, naravnega življenja. V vsakdanjem življenju to pomeni, da je kuhanje, pospravljanje ali ležanje na kavču lahko preživljanje skupnega časa. Ni treba, da je kuhanje rezervirano za odrasle, ki med tem pomembnim opravilom odganjajo nadležne malčke stran od sebe. Če si otrok želi naše pozornosti, mu jo dajmo že med kuhanjem. Sedimo in skupaj pripravimo jedi, medtem pa nam bo pripovedoval zanimive stvari. In mi njemu. Otroku s tem sporočamo, da je kuhanje lahko prijetno, družabno opravilo, da je to del vsakdanjega življenja, v katerega je vpleten tudi sam. Saj ne more biti vpleten samo v prehranjevanje … Hkrati mu z bližino dajemo vedeti, da ga imamo radi zraven sebe. Najbrž ne bom nikoli razumela, zakaj hočejo odrasli ljudje vse početi sami, potem pa od otroka pri petnajstih letih pričakujejo, da bo sodeloval pri gospodinjskih opravilih. Preživljati čas z ljudmi, ki so nam blizu, je nekaj dragocenega. Zares ni nobene potrebe, da iz tega delamo znanost. Delajmo, počivajmo, se smejmo, razmišljajmo naglas, bodimo v skrbeh – skupaj. Tako si podarjamo čas in popotnico za življenje. Včasih otroci zbolijo. Močno verjamem, da zbolijo bolj pogosto takrat, ko nas imajo premalo poleg sebe. Na neki način nas dobijo tako v večji količini, zato je prav, da takšnih znakov ne spregledamo. Mogoče imamo odrasli tako malo časa zato, ker se bojimo biti brez vseh obveznosti. Potem bi bili manj pomembni. Postali smo polno zaposleno pleme, v strahu, da ne bo nekdo drug zasedel našega mesta. Kdo pa bi ga sploh lahko, če nihče nima časa?