Franja nosi sporočila

Ne vem, kateri šport ima med športnimi rekreativci tak »naboj«, kot ga ima Franja. Aj, spomnil sem se. Mislim, da edino še Ljubljanski maraton, poznojesenski tekaški praznik. Verjetno bi moral še premišljevati, če bi se hotel spomniti kakšnega podobnega dogodka, ki bi bil tako pomemben za tiste, ki se gredo šport v svoji režiji.

Letošnja Franja je bila zopet nekaj posebnega. Spet se je premlevalo, da to še zdaleč ni maraton, ampak kolesarska dirka, ki tekmuje s časom in s konkurenco. Tisti, ki so si Franjo izmislili, so verjetno mislili tudi na zaslužek. Besedo verjetno bi lahko izpustil, če me razumete. Danes je ta prireditev že »biznis« in je jasno, da so številke nastopajočih zelo pomembne. In ko nekaj postane posel, se kmalu pozabi na »izvorno« idejo. To se je zgodilo tudi s Franjo. Njeno prvotno sporočilo oziroma sporočila so šla v pozabo. Danes je Franja osebni test. Preizkušnja za vsakega posameznika. Kdo je zmožen prekolesariti veliko ali malo Franjo in seveda v kakšnem času. Je to smiselno? Če prikimam, potem se podam med dirkače, če odkimam, je še možnost, da se spomnim, kaj v bistvu je Franja in zakaj nosi tako pomembno ime.

Franjina sporočila so vendar še ostala med nekaterimi kolesarkami in kolesarji. To se je videlo tudi v nedeljo. Srečo imamo, da imamo v Glasovem športnem društvu Urško Bizjak, ki nas na najtežjih, največjih, najprestižnejših kolesarskih maratonih, vzponih in dirkah postavlja na prvo mesto. V svoji kategoriji je prepričljivo zmagala in tako dosegla svoj letošnji športnorekreativni cilj, povezan s kolesom. Kot je dejala, je bil zanjo prvotni namen, da veliko, tisto pravo, daljšo Franjo le prevozi skupaj z možem. Na koncu je prišla prva v cilj in se tako uvrstila tudi na veteransko svetovno prvenstvo, ki bo septembra v Belgiji. Ampak to ni bistveno, kar sem hotel napisati. Presunila me je kratka Urškina izpoved, da si je Franjo zares želela osvojiti. Zelo si je želela in zato ji je podredila celo zimo in celo pomlad. Skrbno je vadila in vseskozi je vedela, zakaj hoče doseči cilj. Svoj uspeh je posvetila staršem, ki so bili na samem začetku druge svetovne vojne deportirani z doma. Urška je v Franji prepoznala hudobijo vojne in sporočilo, da je bila včasih medsebojna pomoč na prvem mestu lestvice preživetja … To je verjetno občutil tudi možak iz Škofjeloškega športnega društva Koloka. Po hudem padcu na samem začetku Poljanske doline ga je rešilec odpeljal v oskrbo. Kolo je obtičalo v obcestnem jarku. Okrvavljeno in skoraj nevozno. Prijatelj iz društva ga je prijel za »ušesa«, krmilo, in ga odšlepal do Škofje Loke … po celi dolini! Ob njem so bili še preostali prijatelji iz društva. Tako so izkazali pomoč prijatelju in sočutje do njega. Kolo je tako prišlo do njegovega doma in prijatelji so nadaljevali do cilja Franje v Ljubljani.

Franja ni samo kolesarska dirka. Franja je prijateljstvo, sočutje in pomoč bližnjemu. Tako je bilo sporočilo med drugo svetovno vojno, ko je šlo za življenja, tako je oziroma bi moralo biti sporočilo tudi na tem maratonu, ki je za večino kolesarjev skoraj prava vojna …, vendar s časom.