Naše telo na mrazu

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Zima je pred durmi, zato že razmišljamo o zimskih športih.

Za povprečnega rekreativca je mraz edini nasprotnik, ki velikokrat zmaga v boju z njegovo voljo. Zimski športi so prav tako koristni in zabavni kot poletni, zato nas mraz ne sme ustaviti pri želji po gibanju. Prav pa je, da vemo, kako se naše telo obnaša, ko nas zebe, in kaj moramo storiti, da se ne poškodujemo že na začetku zime.

Napor, ki ga doživljamo v mrzlem vremenu, je za telo fiziološko zelo zahteven. Naše telo deluje kot vrhunski računalnik, zato nas z navadnim, a neprijetnim drgetom celega telesa opozori že, če nam telesna temperatura pade samo za eno stopinjo Celzija. Drget pa pomeni dodatno mišično delo in zato se zgodi občutek, da v mrazu delujemo veliko težje in se zato veliko prej utrudimo. Imate občutek, da med tekom ali kolesarjenjem v hladnejših pogojih vaše telo otrdi? Ste bolj okorni? Nespretni? Večina »drugačnih« občutkov, ki jih občutimo le, ko nas zebe, je povezanih z odzivom telesa na mraz. Termoregulacija je tista, ki v našem telesu skrbi, da je telesna temperatura vedno okoli 37 stopinj Celzija. Naše telo je sposobno, da uravnava proizvajanje in oddajanje toplote. Ko je okoli nas hladno, mora telo oddajati čim manj toplote, hkrati pa je mora več in hitreje proizvajati. Telo se na mraz odziva na več načinov, vendar je za praktično uporabo pomembna predvsem prilagoditev na zmerni in hud mraz. Zmanjšana prekrvitev periferije pomeni, da telo zmanjša pretok krvi do okončin in kože. Manj, ko krvi prihaja v kožo, manj telesne toplote se oddaja. Ta prilagoditev zagotavlja izolacijo notranjih organov. V takih razmerah nam precej pomaga podkožno maščevje, zato tisti »obilnejši« nekako lažje prenašamo mraz. V mirovanju je ena od glavnih prilagoditev na mraz tudi povečanje proizvodnje toplote v telesu. Sproščajo se hormoni, ki povečujejo presnovo in tako tudi proizvodnjo toplote v telesu. To so predvsem hormon stresa in ščitnični hormon. Torej se telo na mraz odzove kot na vsak drug stres s sproščanjem stresnih hormonov. Ker imajo ti hormoni poživljajoč občutek, pa občutek izčrpanosti velikokrat zamuja in se pojavi šele, ko smo spet na toplem. In šele, ko se zmanjša učinek stresnih hormonov, opazimo, kako zelo smo utrujeni oziroma izčrpani.

Drgetanje je dodatni odziv telesa na mraz. Ko drgetamo, se pojavijo majhne kontrakcije mišičnih vlaken. Proizvajanje toplote se tako lahko za petkrat poveča.

Naj vas mraz ne odvrne od rekreacije na prostem. Najprej poskrbite, da ste pravilno in dovolj oblečeni za gibanje na prostem. Lažje se je sleči, ko se segrejemo in potem spet nazaj obleči, ko opravimo z rekreacijo, kot pa da se pomanjkljivo oblečemo in nas zebe skozi celo vadbo. Naše telo moramo aklimatizirati na mraz. Prve vadbe v mrzlem vremenu omejite na veliko krajši čas, kot ste navajeni ob toplih dnevih. Na mraz se ne prilagaja samo naš termoregulacijski sistem, ampak se morajo nanj prilagoditi tudi naše mišice, tetive, sklepi in vezi. Ogrevanje pred vsakršno vadbo je zato še toliko bolj pomembno, ko so zunaj nizke temperature. Ogrevamo se počasi in temeljito. Trde in okorele mišice slabo stabilizirajo sklepe in zato si veliko lažje zvijemo ali izpahnemo gleženj. Mišice so na mrazu slabše prekrvljene in še bolj, če so neogrete, se zelo hitro zakrčijo in pri hitrejšem gibu se tudi zelo hitro strgajo. Zato je vredno še enkrat ponoviti, da je nadvse pomembno temeljito ogrevanje pred vsakršno vadbo v zimskem času. Naj vam ne bo nerodno ogrevati se, preden se podate na smuči na primer. Preden se podate na tek, se lahko ogrejete v toplem prostoru in potem stečete na prosto. Prav tako se ogrejte in razgibajte telo, preden sedete na kolo, če kolesarite tudi v poznojesenskih ali celo zimskih dneh. Ne pozabite tudi na veter, ki samo pospešuje ohladitev telesa. Kolesarjenje pri eni stopinji pod ničlo je v vetru zaradi naše hitrosti hitro lahko enako kolesarjenju pri minus desetih stopinjah. Če pedala poganjamo hitro in s tem proizvajamo več toplote, potrebujemo manj oblačil. Ker pa težko kolesarimo, ne da bi srečali kak spust in se tam podhladili, torej ohladimo tudi mišice in je nadaljnje intenzivno oziroma hitro kolesarjenje skoraj nemogoče, zato pri tako nizkih temperaturah raje ne kolesarimo s tako intenzivnostjo, kot smo je vajeni v toplejših dneh.