Čas + razumevanje = dober odnos (1)

Ta preprosta formula je skoraj že prišla v pozabo, pa vendar imajo njeni učinki dolgotrajne pozitivne posledice, tako pri vzgoji otrok kot v odnosih med odraslimi.

Formulo malo težje spravimo v vsakdanje življenje, kajti za čas pravimo, da ga nimamo, razumevanja pa je zaradi hitrega tempa tudi vedno manj. Pa vendar ni nikoli prepozno za ustvarjanje dobrih odnosov. Poglejmo, kako je to pri dojenčkih. Dojenček joka, ker je to njegov način sporazumevanja. Starši se na jok odzovejo in dojenček dobi sporočilo, da so ga slišali. Tako spozna prvo lekcijo o komunikaciji. Nekdo sporoča, drugi sprejema informacijo. Če je vzrok njegovega joka lakota, ga bo mamica nahranila in bo zadovoljen. Če joka zaradi vznemirjenosti, ga je strah ali si želi dotika, ga starši vzamejo v naročje. Dojenček se tako sreča z eno izmed najpomembnejših potreb v svojem življenju – potrebo po varnosti. Nauči se, da je nekdo tam in bo zanj poskrbel. S tem krepi zaupanje v lastne sposobnosti, ker njegov način sporočanja obrodi sadove, hkrati pa spozna občutke zaželenosti. Zaradi strahu pred tem, da bi otroka razvadili, pa nekateri starši pustijo otroke jokati, jih nimajo veliko v naročju in se ne odzivajo na njihove potrebe. Zelo kmalu jih označijo za zahtevne in sitne otroke. V poplavi vseh vzgojnih nasvetov se je staršem težko znajti. Pa vendarle bi rekla vsem novopečenim staršem, naj poslušajo svoje občutke in se odzivajo na otroke. S tem, ko jim bodo dali pozornost in jim pokazali, da razumejo njihove potrebe, bodo začeli zidati temelje za uspešno vzgojo. Vsekakor so takšni temelji boljši kot občutki, da malo bitje krade naš čas, vedno nekaj zahteva ali nas izsiljuje z jokom. Urniki so za šolske otroke, dojenčki pa se šele navajajo na svet zunaj maternice in ne poznajo ure. Zato imajo samo občutke. Kdaj bomo spoznali, da za potrebe po hrani, objemu ali pogovoru ne moremo imeti urnikov?