Hočem normalno žensko! (87)

»Lea, tole je pa čist brez veze. Jaz ne bom več dolgo gor. Že tako sem nekaj časa razmišljal, bi se sploh prijavil ali ne, vendar med ženskami, ki krožijo na internetnih straneh, na pogovornih portalih, zase nisem našel niti sogovornice, kaj šele dekleta.«

»Na kateri spoznavni portal si se pa prijavil?«

»Na kupid ali nekaj podobnega. Najprej mi vse zatrjujejo, kako so lepe in krasne, potem ko rečem za sliko, je nobena noče poslati, kadar se prijavim v klepetalnico, pa me napadajo mladi geji ali pari, ki bi želeli popestriti svoje spolno življenje s še enim, živim dildom.«

»Morda nisi na pravi spletni strani za spoznavanje 'pravih' deklet, čeprav ja, vem, traja včasih kar mesece, preden naletiš na nekoga, s katerim se lahko poleg običajnih zadev pogovarjaš še o čem, pa še vedno ni rečeno, da bo šla stvar korak dlje.«

»Ene take, obsedene s seksualnimi igricami, Lea, sem se ravno znebil. Še precej živcev in potrpežljivosti me je stalo. Časa za lokale in posedanje zvečer nimam, nakladanje sem prerasel. Včasih gledam na kavi stare kozle, ko mladim mulam grulijo na uho že v popoldanskih urah, in si mislim, kako se jim vendar da. Večina med njimi je poročena, da ne govorim o tem, da so dekleta skorajda v letih njihovih hčera. Potem mi je sodelavec rekel, da je nekje prebral, da je sedaj trend – pa tudi nekaj normalnega, da si pač bodočega partnerja lahko najdemo na spletnih straneh. Naj malo pobrskam po spletu in zagotovo bom našel kakšen portal z zmenkarijami, kjer bom našel kaj zase. Samo Lea, to ni več šala. Nekateri tako zaračunavajo …«

»Vem. Velikokrat se zgodi, da celo samo moškim.«

»Tudi to sem opazil.«

Miro je star oseminštirideset let. Najedel se je svoje apatične žene in nekega dne jo je vprašal, kaj bi ona pravzaprav rada v življenju. Ker ni dobil drugačnega odgovora kot 'meni je tako, kot je, čisto ok', se je odločil, da njemu pa ni vse ravno 'ok'. Njena pasivnost ga je motila že nekaj let, vztrajal je toliko časa, da sta otroka odrasla, potem se je ločil. Sicer ga bivša najprej sploh ni resno jemala, dokler ji ni pomahal pred nosem s papirji. Seveda je tudi tokrat vse izpeljal sam, Miša je rekla le: »Vse to je njegova ideja, pa naj še vse 'spedena'.«

Danes je od tega že več kot pet let. Ona živi svoje življenje, on svoje. Njej je vseeno, ali ima koga ali nima nikogar, Miro pa se je najedel avanturic, predvsem pa tega, da ga doma čaka prazna postelja, ki meri dvakrat dva metra. »Malce je velika za enega samega, kaj meniš,« se je rad pošalil na svoj račun.

Ko je odkril internet, je bil najprej navdušen, po nekaj mesecih pa je njegovo mnenje postalo podobno mnenju večine: da moraš imeti že res srečo, da na spletnih straneh naletiš na nekoga, ki ti ustreza. Sploh če si odrasel, zahtevnejši, nimaš namena ženske (dandanes tudi moškega) dobesedno živeti, o prilagajanju, načinih pripadnosti pa lahko razpravljaš dan in noč.

»Ogromno je razočaranih. Veliko je mladih mamic, ki so na prvo besedo pripravljene verjeti vse. Marsikatera pa ima za seboj polomljen zakon ali pa celo ostaja v njem, splet ji je pa le sprostitev,« je Miro nadaljeval z razočaranjem v glasu. »Kot kaže, bo res treba med ljudi. Sicer se ne spominjam več, kakšen je malce resnejši paritveni obred v realnosti, vendar slabše, kot je tole, ne more biti.«

Zasmejala sem se.

Miro je imel pač svojih pet minut.

Že čez kakšno uro je spet visel na spletu …