So zidovi res padli?

Novembra 1989 se je zgodilo predvsem dvoje: 9. t. m. je v Berlinu padel zid, 27. je bil pri Ivanu Omanu v Zmincu ustanovljen Demos. Dvajset let pozneje se postavlja vprašanje, čigava dediščina je to dvoje: le od dedičev Demosa ali od nas vseh?

Je berlinski zid padel le na eno ali na obe strani? Smo Slovenci le različni ali tudi razdeljeni? Je večja vrednota svoboda ali socialna pravičnost? Potrebujemo »socialno tržno gospodarstvo«? Živimo v pravni državi, je naše sodstvo res neodvisno ali predvsem neodgovorno? Če vas ta in podobna vprašanja zanimajo, berite, kar sledi. Minuli četrtek in petek, 26. in 27. novembra 2009, je bila v Vrtni dvorani Grand hotela Union v Ljubljani markantna mednarodna konferenca z naslovom Dvajset let pozneje; na njej se je govorilo o Evropi in Sloveniji v »odločilnem letu 1989«, o koncu komunističnih diktatur in procesih demokratizacije ter o današnji refleksiji vsega tega. V toku konference so se za konferenčnim omizjem in govorniškim pultom zvrstili številni govorci iz prve »sredinsko konservativne« politične lige, za njimi pa še cela vrsta vrhunskih intelektualcev in akterjev ali sopotnikov zadevnih dogajanj. Prireditelj konference je bil Inštitut dr. Jožeta Pučnika, odprl jo je Mihael Brejc, predsednik sveta tega inštituta. Sledilo je šest dvojezičnih slovensko angleških »panelov« (razprav) v dveh dneh, vsak dan po trije, dva dopoldne in še eden po izvrstnem unionskem kosilu. Prvi od panelov je bil izrazito politično veteranski. Uvedel ga je Wilfried Martens, aktualni predsednik Evropske ljudske stranke, najmočnejše politične grupacije v Evropskem parlamentu (leta 1989 je bil belgijski premier), za njim so nastopili veterani Demosa: Janez Janša, Alojz Peterle, Dimitrij Rupel in France Tomšič (Ivan Oman in Dušan Plut sta bila povabljena, a sta se opravičila). Imenovanim je sledilo še osemnajst govornikov. Slovenskemu ušesu dobro znana imena, med njimi (po vrstnem redu nastopov) Bernard Nežmah, Bernard Brščič, Milan Zver, Drago Jančar, Niko Grafenauer, Dean Komel, Brane Senegačnik, Matej Avbelj, Matej Acceto, Jernej Letnar Černič … In nekateri eminentni gosti iz tujine: hrvaški zgodovinar Ivo Banac, ruski zgodovinar Boris V. Sokolov; Laszlo Tokes, romunski Madžar, ki je bil 1989 pastor v Temišvaru (zdaj je škof romunske reformirane cerkve) in se je zoperstavil sistematičnemu uničevanju romunskih vasi; ko ga je hotela Ceausescujeva Securitate 15. decembra s silo izgnati, so ga ljudje spontano zaščitili z živim zidom iz svojih teles in ta dogodek je učinkoval kot detonator romunske revolucije ...

Konferenca se je sklenila v petek zvečer, s slavnostno akademijo »v počastitev 20. obletnice ustanovitve demokratične opozicije DEMOS in demokratičnih sprememb v Sloveniji in Evropi«. Nanjo so povabili tudi glavne predstavnike sedanje oblasti v državi, a odzval se ni nihče! Predsednik vlade se je opravičil, predsednik republike se niti opravičil ni. Ob tem se človeku, ki vse to posluša, postavi vprašanje, čigava je dediščina Demosa in padca berlinskega zidu – od nas vseh ali le od ene politične strani oziroma od sedanje opozicije? Politiki jo očitno doživljajo tako: da od »desnih« je, od »levih« pa ni. Peterle je v svojem nastopu ugotovil, da Slovenci nismo le različni (različnost je bogastvo), smo razdeljeni. Razdeljeni smo bili v letih 1941-45, v letih 1989-91 smo zmogli visoko stopnjo enotnosti, 20 let pozneje pa smo spet razdeljeni, tudi v interpretaciji tedanjih dogodkov. Leta 1989 nam je šlo predvsem za svobodo, zdaj je večja vrednota socialna pravičnost, je razmišljal Janša. Zdaj potrebujemo »socialno tržno gospodarstvo«. To se sliši lepo, a tudi sumljivo. Na strokovno in ne le politično rabo te sintagme je pozneje opozoril pronicljivi in retorično učinkoviti ekonomist Bernard Brščič. Tržno gospodarstvo v vsakem primeru povzroča socialno neenakost. To pa je v »nevoščljivih« družbah, kakršna je slovenska, zelo problematično. Našim politikom (enim in drugim) pomeni socialno tudi socialistično tržno gospodarstvo, ki se ravna po načelu »deli in vladaj«; tisti, ki je na oblasti, ima denar in ga deli, a ne zmeraj po načelih pravičnosti, temveč bolj po formuli »svoji svojim«. Nemškemu kanclerju Erhardu, ki ni bil socialist, ampak krščanski solidarist, je socialno tržno gospodarstvo pomenilo predvsem vladavino prava, sociala in solidarnost nista stvar politične presoje, ampak se morata ravnati po strogem pravnem okviru. To je mogoče v državah, ki so dejansko pravne; naše sodstvo pa (še) zdaleč ni neodvisno, zaenkrat je predvsem neodgovorno in v takem sistemu se pravna država ne more uveljaviti; priča smo »ugrabitvi države« (state capture) od vsakokratne oblasti.

Janša je oponesel odsotnemu Kučanu (ta dva se res ne moreta), kako je izjavil, da je berlinski zid padel na obe strani, ne le na eno. To seveda ni res, pravi Janša, padel je na tisto stran, kamor so ga pahnili ti, ki so ga rušili. (Ti pa so bili dejansko na obeh straneh, bi dodal podpisani.) Pomenljivo je tudi dejstvo, da le v dveh od nekdanjih komunističnih prestolnic niso proslavili 20-letnice padca, v Moskvi in – Ljubljani. To ločevanje je pozneje po svoje presegel Nežmah s tezo, da so pravzaprav padli trije zidovi. Prvi v Ljubljani, že junija 1988, na zborovanjih Odbora za zaščito človekovih pravic, v boju za pravice Janše in tovarišev. Drugi v Berlinu, poldrugo leto pozneje. Tretji pa v Moskvi, avgusta 1991, ko se je rusko ljudstvo množično zoperstavilo starim silam, ki so hotele s tanki odstraniti Borisa Jelcina. Bistvo in skupni imenovalec teh treh dogodkov je v direktni udeležbi ljudstva v politiki, ki so jo omogočila ta zborovanja. Pozneje so v imenu ljudstva vladali od njega izvoljeni predstavniki, ki pa so se spet zelo razlikovali. Dimitrij Rupel je seštel leta, ko so bili v ekskomunističnih državah na položajih predsednikov držav in vlad »sredinsko konservativni« politiki. Dobil je tole sliko: Hrvaška 34, Češka 29, Bolgarija 22, Poljska 19, Madžarska 18, Romunija 12, Slovenija le 6,5 let. In še število let, ko so imele te države sredinsko konservativne vlade: Hrvaška 15, Bolgarija 10, Poljska 10, Češka 9, Madžarska 8, Romunija 8. Slovenija 6,5. Te številke naj bi pričale tudi o tem, kako globoko je katera od držav obračunala s komunistično dediščino … Je torej v Sloveniji pod površjem še vse polno komunizma in komunistov?