Bazični trening

Sobota je, dan pred devetindvajsetim novembrom in ura kaže nekaj minut pred sedmo. Odličen dan, da prekinem aktiven počitek in se lotim treninga za novo, prihajajočo kolesarsko sezono.

Bazični trening, ustvariti moram bazo. O Pokljuki sem zadnje čase veliko razmišljal, zato sem kliknil na internet, da bi videl, kakšno vreme je tam zgoraj in koliko snega je na razpolago, saj sem razmišljal o teku na smučeh. Preverjeno mi je dokaj všeč. Skoraj sem se že odločil za pot na Pokljuko, ko mi je povsem slučajno tipka enter omogočila pot v moj dnevnik. Kaj sem napisal vanj lani za 29. november, bivši dan republike?

Vedel sem, da bo prišel tudi ta dan. Dan, ko bom moral začeti priprave na novo kolesarsko sezono. In kako sem ugotovil, da je prišel ta dan? Stopil sem na tehtnico in ... spet devetka spredaj ... pa tudi do devetke za prvo devetko ne manjka veliko. Ampak, še sta samo dve številki, tako da ni veliko drugače kot lansko leto ob takem koledarju. Kolesar na tekaških smučeh je veliko bolj smešen kot smučar tekač na kolesu. Priznam. Če je pa še tako smotan, kot sem sam, je to dodatna groza. Ni mi jasno, čemu tako dolge palice. In tako tanke palice. Za mojih 188 cm potrebujem skoraj fižolovki, ... Da o smučeh ne govorim. Kdo si jih je izmislil v tej širini oz. ožini? Neki zelo varčen Skandinavec, bi si mislili. Ampak, za trening vse. Tudi to, da se odpeljem na Pokljuko v snežnem metežu z zelo slabimi zimskimi pnevmatikami. Gume z nizkim profilom? Ravno s tako nizkim kot njihov lastnik? Tečem na smučkah, torej se gibam. Vdihujem svež zrak in krepim mišice. Ustvarjam bazo. Bazične priprave so se začele. Napredoval bom. Drsalna tehnika mi gre bolje od klasične. Lepo je teči. Ne vdira mi se. Lepe tekačice me prehitevajo. Imajo lepše ritke od kolesark. Čudovito se počutim. Pokljuka je zimska pravljica. Tri ure bom tekel. Ne, štiri. Po treningu bom jedel sportmislije. Prišel bom tudi jutri in še pojutrišnjem. Potem naredim dan in pol premora. Tako piše Pustovrh o tem. Še tečem. Pulz je idealen. Kako lepe smuči imam. Dres se mi fantastično prilega. Pravzaprav bi moral biti smučar tekač. Tečem na smučkah. Ne tečem. Hodim. Še hoditi ne zmorem. To je najbolj zajeban šport na svetu. To ni rekreacija, to je tlaka. Ali ni bilo na Pokljuki včasih nacistično koncentracijsko taborišče? Tok zajebanih klancev ni niti na Aljaski. Zebe me kot psa. Coklo imam. Žulj imam. In niti bufeta ni deset kilometrov radiusa. Prekleta kapa mi leze čez oči. Premišljujem, če bom še kdaj tekel na smučeh. Slišal sem za Spining in R.P.M., mogoče je to primernejše za ustvarjanje baze. Ali naj vseeno počakam na 15. marec? Topleje bo. Ne, če sem rekel Štart, potem je treba štartati ...

Ležim v banji in razmišljam o lastni možganski kapaciteti. Kri teče iz dveh žuljev. Kopam se v lastni krvi. Bo kdo pomislil, da sem si rezal žile? Ne morem našamponirati las, tako me bolita roki. Kako bom vstal iz banje? Kdo mi je sploh predlagal banjo? Kako bom oblekel pižamo? Najbolje bo, da se utopim. V lastni krvi se bom utopil. Odprem zamašek. Odtok je zabasan. Voda ne teče iz banje. Odtok je poln las. Pozabil sem, da se je pred mano v banji kopal pes. Utrujen sem kot pes. Ali spim? Kako naj zaspim, če imam še vedno 110 pulza? Če se žena še enkrat obrne proti meni, jo bom žvajznu čez žnable. Vsak njen dotik je, kot bi mi šraufnciger spodletel v lastni dlani. Spim. Končno. Sanjam belo blato s Pokljuke. Vsepovsod je. Belo blato se spreminja v živi pesek. Utapljam se. Na Pokljuki je še vedno nemško koncentracijsko taborišče. Nacizma še nismo zatrli. Gledam lasten pogreb. Čisto poceni krsto so mi kupili. Seveda, da jim bo ostal denar za v Tuš! Čudno, da me niso v krematorij!?

Jutro.

Kdo mi je nasul betona v čevlje?

Zaradi napisanega in prebranega sem se odločil vrniti se v posteljo in začetek bazičnega treninga prestaviti na kak drug dan.