Skozi tunel pa ne

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 30. november 2009 / 06:00

Od "ziheraštva" do "najedanja" ni daleč. Na koncu pa se vsi oddahnemo.

Ingrid je v naši mali družini tista, ki ponavadi »prizemljuje«, kot bi dejali naši od dol, kar pomeni, da Igorja in Zalo Julijo še pravi čas postavi na realna tla, preden ušpičiva kakšno traparijo. Včasih v strahu in »ziheraštvu« sicer nekoliko pretirava, včasih pa ima še kako prav. Hvala Ingrid, ampak tako pač je, nekdo mora skrbeti za takele, kot sva midva z Zalo Julijo, ona še otrok, pri meni, odraslem, pa tudi včasih ven udari še kakšen nabrit najstnik. Pa naj po hvaležnosti njenemu ženskemu instinktu dodam še to, da gre včasih tudi predaleč.

Kot tokrat. Celo pot iz ovinka v ovinek, ob prestavljanju iz prve v drugo prestavo in nazaj ter cviljenju gum na ovinkih je »najedala« v stilu, ali nam je tega treba in podobno. Zala Julija se ni kaj dosti ozirala na to, vožnja se ji je zdela več kot super in je veselo fotografirala iz avta, jaz pa sem bil Ingrid in njene panike sit kot »srov'ga boba«. No, na koncu sva oba vendarle nekoliko stisnila zobe in se oba oddahnila, ko smo končno le prispeli na vrh. Na desni nas je čakal nič kaj obetaven vstop v tunel, na levi pa plato za parkiranje. Tunel, mislim, da je dolg le dva, tri kilometre, ne spominjam se natančno, odpade, smo pa zato »štempljali« našo zmago in več kot dve uri preživeli v prelepem planinskem okolju.