Lepega ali pametnega? (86)

Tanja se je med vikendom odzvala na povabilo in se udeležila ene številnih zabav, ki se jih ne udeležuje več pogosto, saj pravi, da se jih je `preobjedla´.

»Vedno isti ljudje. Isti obrazi. Kup maminih sinov, dolčegabančkov in ogromno narejenih nasmehov. Realno življenje se v njihovih krogih odvija drugače kot v mojih. Precej počasneje, ko je treba delati, in s svetlobno hitrostjo, ko se zabavajo. Pa nimam nič proti njim – nič osebnega, samo ti povem, da nekateri pač nikoli ne odrastejo.«

Ker je bila tokrat zabava nekje nad tisoč metri v nekem vikendu sredi gozda in nobenega od povabljenih ni poznala, se je odločila, da bo šla.

Očitno je bila zadeva (vsaj s plati povabljenih) manj dolgočasna, saj se je običajna ponedeljkova kava zavlekla, še preden pa sva se sploh usedli, mi je Tanja 'zreferirala' že pol zgodbe.

»Tokrat med povabljenimi nisem naletela na nobenega, ki bi se obremenjeval z videzom svojega soseda, je pa res, da sem bila med najstarejšimi. Sicer se to ni videlo, saj se s tem ni nihče obremenjeval, a je stvar postala zanimiva, ko smo spili kozarec, dva … Pomešali smo se med seboj, precej klepetali, kar me je presenetilo, ker sem navajena, da največkrat nemo strmimo drug v drugega ali se samo delamo, da spremljamo dogajanje okoli sebe. Ženske se prestopamo z leve na desno nogo, ker visoke pete ubijajo; če so kje kakšni stoli, hitimo v boj zanje. Tokrat je bilo vse bolj sproščeno, miz in stolov vrh glave, pa tudi razvajencev dejansko ni bilo, visoke pete redke. In tako se je našel mladenič – samo, Lea, res se je zdel mulc, čeprav je imel – ja, bil je deset let mlajši od mene, čeprav bi mu jaz dala še manj … Skratka, ta fant me je med čvekanjem mimogrede vprašal, ali sem poročena in ali imam kaj otrok …«

Ker vem, da se Tanja mladim moškim samo nasmehne in potem razloži, da ji je iskreno žal, da je mulčki res ne zanimajo, sinov pa ne potrebuje, sem predvidevala, da je mladeniča že pri prvih stavkih postavila na hladno.

»Seveda si mu razložila, da otrok nimaš, vendar tudi njega ne rabiš, ker si potrjevanje že prerasla. In da je fino, če je luškan, samo naj to prihrani za kako dvajsetletnico,« sem nadaljevala njeno zgodbo.

Zasmejala se je.

»Pa ni bil napačen. Res je bil kot mladič, je bil pa vsaj dober sogovornik. Glej, nima veze. Vprašal me je po možu in otrocih in sem mu pač odgovorila, da nimam ne enega ne drugega. In začuda ni spraševal dalje, niti ni zahteval kake razlage.«

Pogledala je na uro.

»Zanimivo šele pride …,« je nadaljevala, obliznila kavno žličko, me vprašala, če bom še kozarec vode, in natakarju naročila še dodaten sladkor.

»Zabava se je počasi prevesila v drugi del, zamenjali smo prostor in bil je med tistimi, ki so najbolj navijali, da se zabava nadaljuje. Dobesedno me je porinil v drugi prostor, k njegovi družbi sva dodala še nekaj miz, stole in prisedla. Potem pa največja fora: tip mi razloži, da ima pa on zame eno ponudbo.«

»No, to bi pa rada slišala.«

»Torej, on ima dva bratranca. Sicer sta malce mlajša od mene, pa vendar. Eden je lep, eden pameten. In oba sta brez punc. Najprej mi je 'prodajal' lepšega, potem pa mi namignil, da če pa ne bi bila z njim zadovoljna, mi pa še vedno ostane ta pameten. Ga gledam in se smejim. Od kod njemu ideja, da potrebujem moškega? Preprosto. Ker nimam moža, je domneval, da sem tudi brez fanta. Vmes mi je sicer ponujal še prijatelja iz njegove družbe, ki je sicer sveže samski, vendar je bila to bolj ponudba za eno noč.«

»Ta je bil pa korajžen. Si ga vprašala, če je on tudi na trgu.«

» Sem, ja - na koncu, ko je izčrpal že vse marketinške prijeme. Rekel je, da bi bil z veseljem v ponudbi, vendar je oddan.«

»Joj … In?«

»Nič. Njegova, ki je sedela nekaj stolov stran in ni vedela, da mi ponuja svoje bratrance, se je pač odločila, da ga bo po hitrem postopku spravila na varno. 'Greva plesat, dragi' in že ga ni bilo več.«

»Pa bratranci?«

»Pojma nimam.«

»Eden je lep, eden pa pameten …«

»Da. Tako nekako.«