Titov tajnik o titoizmu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. november 2009 / 06:00

Knjige, ki bi bila tako "mimo", se pravi proti prevladujočemu duhu časa, že dolgo nisem bral.

Pa ni slaba ali dolgočasna. Nasprotno: prav lepo se bere, vsaj za človeka, ki je živel pod Titom in titoizem sam doživel. Za tiste, ki so se rodili po letu 1970 in vstopili v svet odraslih in politike z osamosvojitvijo, pa je knjiga Marka Vrhunca o Titu najbrž nekaj podobnega kot kako pričevanje o dinozavrih.

Dr. Marka Vrhunca, nekdanjega diplomata, smo spoznali na 82. Glasovi preji, ki se je zgodila 21. aprila 2005 pod naslovom Kdaj bo konec 2. svetovne vojne? Ob 60-letnici konca vojne smo se pogovarjali o tem, kar se je tedaj godilo in v (pre)mnogih duhovih odmeva še danes. Že takrat smo videli, da dr. Vrhunec neomajno vztraja pri nekaterih ortodoksnih pogledih na takratne dogodke in ljudi. Za primer naj bo njegov pogled na poboj domobrancev in drugih jugoslovanskih kolaborantov: ti so bili po njegovem v skladu s sklepi, sprejetimi na medvojnih srečanjih velikih treh, potrjeni z naglimi sodbami vojaških sodišč Titove armade in izvršeni. Pika.

S podobno prepričanostjo sodi avtor o Titu in celoti njegovega življenja in dela, ki mu pravi titoizem. Pripisuje mu pet velikih »stvaritev«: 1. z NOB je premagal nacifašiste in z zavezniki osvobodil Jugoslavijo; 2. z ljudsko demokracijo je uveljavil izviren model socializma; 3. s politiko bratstva in enotnosti je rešil nacionalno vprašanje; 4. Z družbeno lastnino je uvedel edinstveni sistem delavskega samoupravljanja in komunalne decentralizacije; 5. Jugoslaviji je zagotovil zunajblokovsko neodvisnost in neuvrščenost ter z odprtim mednarodnim sodelovanjem dosegel tak ugled, da so jo ankete Združenih narodov desetletja uvrščale med najbolj cenjene države na svetu. Nihče ne trdi, da se vse to ni dogajalo. A bojim se, da je več sodb o stvaritvah titoizma negativnih kot pozitivnih. Vrhunec misli drugače. »Titoizem je Tita preživel za deset let in Jugoslavija je razpadla prav zaradi tega, ker so prenehali delovati njegovi osnovni nameni in dosežki, kot so bili bratstvo in enotnost ter jugoslovanskim razmerah prilagojeni sistem samoupravnega socializma, prevladali pa nacionalistični šovinizem doma in posamezni interesi tujih sil.« Danes večina meni, da je bilo »bratstvo in enotnost« le parola; stara nacionalistična nasprotja, zlasti nepomirljivi antagonizem med Srbi in Hrvati, so bila le potlačena s Titovo avtoriteto in močjo JLA. Ko je to dvoje prešlo, so z vso silo izbruhnila (titoizem jih torej ni trajno razrešil) in na jugoslovanskih tleh se je po 1991 nadaljevala vojna, ki se je končala spomladi 1945 … Dr. Vrhunec je bil Titov osebni tajnik ravno v letih (1967-73), ko se je Tito ustrašil procesov demokratizacije na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji ter jih v začetku 70. let nasilno ustavil; namesto resnične demokracije sta s Kardeljem uvedla nebulozni družbeni model socialističnega samoupravljanja, ki se je nato sesul sam vase.

Ne nazadnje vas bo zanimal Vrhunčev titoistični pogled na razliko med »skromnostjo« v premoženju komunističnih veljakov in današnjih tajkunov. »Ta njihova 'skromnost' je temeljila na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in samoupravljanju z njimi ter na njihovi moralno-politični primernosti. Zato kljub nenehnim naporom desnice ni bil dokazan noben primer kraje ali korupcije nekdanjim funkcionarjem, ki so bili večinoma komunisti. Kajti v dobi titoizma je vladala egalitarnost, ki je zagotavljala uravnotežen odnos med bogatenjem in uravnilovko. Razpon plač je bil 1:4 in večje dohodke so imeli samo nekateri sloji, kot na primer kmetje, obrtniki, zaposleni v turizmu ter kasneje menedžerji. Bogatenja ni bilo, ker bi tudi bilo takoj opazno, predvsem pa družbena lastnina ni omogočala obsežnejše kraje ali korupcije. Bogatenje posameznikov je bilo omejeno z davčno politiko in splošno družbeno kontrolo, tako da so se višji dohodki lahko pokazali le v lastništvu boljšega stanovanja ali vikenda.« Po eni strani to drži. Po drugi pa je slaba tolažba; zdaj je že splošno priznano, tudi od nekdanjih vodilnih komunistov, da je komunizem razpadel zaradi notranjih vzrokov (ne zaradi zunanje agresije); zato ker je prepoved zasebne lastnine in »bogatenja« onemogočala podjetnost ljudi in ti so zaradi splošne nemotiviranosti za delo delali bistveno manj, kot bi sicer. Namesto da bi svoje prihranke investirali v podjetništvo, so jih v vikende, prevelike hiše, avtomobile in podobne neproduktivne naložbe …