Ni nemogočih poti

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / četrtek, 19. november 2009 / 06:00

Temperature na termometru dopuščajo dve- do triurno kolesarjenje, če se le spravite na kolo tam nekje sredi dneva. Soboto sem izkoristil za kolesarski izlet s prijateljem, ker sem bil prepozen za 13. uro, ko se še vedno dobivamo pred Glasom.

Teden za pozabo se je spremenil v nepozaben teden. Vse je šlo narobe, in ko gre navzdol, ti hudič na hrbet naloži še kak nahrbtnik, poln kamenja, da greš še hitreje. Presune me in za dalj časa iztiri, ko mi nekdo ljub brez opozorila odide na drugo stran, tja, od koder se je samo en človek vrnil. Če je to športnik, me zaboli še toliko huje. Če je to ljubitelj športa, me zaboli še toliko huje. Dva v enem tednu pa je prevelika doza tudi za tiste, ki imajo kamnu podobno srce.

Najprej smo pokopali Iva, ki ni manjkal na nobeni kranjski kolesarski dirki. Njegov čas je šele prihajal in besede nad žaro, ki sta jih brala njegov prijatelj in snaha, sta v solze spravila še tako »stoječe« Strašane. S kot pest velikim cmokom v grlu smo moški zaradi skrivanja solz raje gledali v traktorje, ki so orali ob pokopališču, kot pa v tisti bidon od žare, v katerem je bilo vse, kar je ostalo od Iva. Ženskam so solze prebile jezove ...

Tomaž je ostal tam, kjer je pravil, da je najbližje Njemu. Verjetno je mislil na tistega edinca, ki se mu je uspelo vrniti vsaj za trenutek. Misleč, da je Tomaž samo še en pav izmed mnogih vrhunskih alpinistov, ki se raje kot s perjem stalno hvalijo, kam vse so splezali, ker jih nekdo od tam zgoraj kliče. Motil sem se zato, ker ga nisem poznal. Še od takrat, ko je kot mladec prejel encijan za življenjsko delo v alpinizmu, se mi je zdel, da je bolj kot gora potreben medijske popularnosti. Motil sem se zato, ker ga nisem poznal. Še od takrat, ko je prvi svoj vzpon predvajal »v živo« in s tem napravil ogromen korak za alpinizem in svojo pomembnost, se mi je zdel, da je prekršil vsa pravila resnih alpinistov, ki so do njega veljali za samotarje, ki so najraje sami z gorami. Motil sem se zato, ker ga nisem poznal. V soboto sem kolesaril s prijateljem, ki je bil tudi dober Tomažev prijatelj in mi je v nekaj lahkotnih kilometrih povedal zgodbo človeka, ki je umrl tam nekje, nimam pojma in me niti ne zanima kje, na višini dveh Triglavov. Ne bom rekel, da me zdaj alpinizem zanima. Raje bom napisal, da je bil Tomaž vse drugo kot pa pav, za kakršnega sem ga imel. Prijatelj je zgodbo govoril počasi, kot bi mu spomenik zidal. Opravičujem se mu, čeprav prepozno, a če obstaja, da nekdo vse sporoči takrat, ko je treba, bo ta stavek dovolj, da mi ne zameri, kjerkoli zdaj tiči. Ni nemogočih poti je naslov njegove knjige. Naslov je eno samo pretiravanje. Verjetno tako kot je bilo njegovo početje, povezano s cepinom in derezami. Ekstremizem in egoizem, v najhujši možni obliki. Ivo ni bil niti ekstremist niti egoist niti vrhunski alpinist, pa bo vseeno za vedno ostal na naši strani, v naših zgodbah in spominih prav tako kot Tomaž.

Po nekaj prevoženih kilometrih sva se ustavila na vršičkih in čaju. Mimo je prišla prijateljeva tašča, ki naju je skoraj spregledala za mizo, ker je pogled imela s solzami zalit. Tudi ona ga je poznala. »Sej je bil nor'c, sam' ni bil neumen. Tako mi ga je žal, da se mi srce para,« je ihtela. Tudi Andrej in Peter, sinova, ki sta ostala za Ivom, sta bila zbita in zavita v svojo žalost. Koliko ljudi je v žalosti, ko samo eden odide?

Začel se bo nov teden. Danes je torek in čas je, da sperem žalost iz spomina in jo nadomestim s tistim najlepšim, kar me bo spominjalo na oba. Iva se bom spomnil vsakič, ko bom videl Petra in Andreja. Tomaža se bom spomnil vsakič, ko se bom s kolesom zapeljal skozi Trstenik, Bašelj, Preddvor, Olševek ...