Festival Radovljica - priložnost za ...

"Vsaka melodija je bitje zase, ima svoj telesen obraz, svoj živ pogled, svojo besedo in kretnjo. Vsaka odpre vrata na stežaj mislim in spominom brez števila; in vsaka pesem je doživljaj, ki ostane v duši neizbrisljiv."

Ta Cankarjeva misel me je spremljala vedno, ko smo odhajali iz Baročne dvorane ali cerkve sv. Petra po končanem koncertu letošnjega radovljiškega festivala. Kakšno bogastvo melodij, pesmi, kako vrhunske izvajalce sta nam podarila tudi letos Marija Kolar in Domen Marinčič. Popeljala sta nas v svet glasbe, od Skandinavije, preko Evrope do obal Sredozemlja, svet glasbe, od baroka do današnjih dni, od Chopinovih mazurk, valčkov, poloneze v As duru v Baročni dvorani, do pomirjujočega gregorijanskega korala v cerkvi sv. Petra. Vrhunec festivala pa je bil koncert kontratenorista Dominiquea Visse, ki nam je pričaral kavarno Cafe Zimmerman v 18. stoletju. V komičnih kantatah se je izkazal ne samo kot izjemen pevec, temveč tudi vrhunski igralec. Ko smo odhajali iz dvorane, sem za seboj zaslišal komentar nekoga od poslušalcev, ki je dejal: "Kaj takega pa lahko doživiš in slišiš le enkrat v življenju in to doživetje ni prav nič manjše, kot doživetje Bolšoj teatra."

 

Za nami je še en radovljiški festival, še bolj uspešen kot prejšnja leta, tako zaradi izbora glasbe in izvajalcev, pa tudi zaradi obiska poslušalcev, kajti vse predstave so bile polno zasedene in največkrat so bili potrebni še dodatni sedeži. Radovljica pa je v teh toplih poletnih večerih zaživela, poslušalci so po koncertih večinoma posedli po bližnjih kavarnah. Festival Radovljica tako ne pomeni le promocije Radovljice, ampak tudi kraj druženja in ne nazadnje tudi kakšen evro ostane v mestu.

 

Avgust Mencinger