Avtobus je pravkar speljal s postaje

Bojanova zgodba o tem, kako pasti in znova vstati (4)

Pri številnih zgodbah, tudi pri Bojanovi, me včasih pokličejo in me nejeverno pobarajo, če je zgodba resnična. Po drugi strani pa se oglasijo tudi tisti, ki kakšno tako ali podobno usodo poznajo in mi jo zaupajo. Podobno se dogaja tudi tokrat in moram reči, da se me je vsaj ena od na novo slišanih še posebej dotaknila. Včasih se mi, žal, zdi, da poznam že vse oblike najbolj bolečih trenutkov v medsebojnih odnosih, ki so značilni za družinska okolja, a vedno znova ugotavljam, da se motim. Udarci, ki so jih posamezniki zadajali bližnjim še pred desetletjem in več, so bili v primerjavi s prefriganimi načini, ki jih nekateri uporabljajo danes, še zelo nežni in enostavni. Bojim se, da nam sodoben čas ni prinesel le moderne tehnologije, mnogi se iz nje učijo tudi tistega, česar se ne bi smeli.

Rane, ki jih dobijo v času odraščanja, se otrokom redkokdaj povsem zacelijo. Morda tedaj, ko se nenehno zavestno kontrolirajo, da ne ponavljajo napak svojih staršev. Podobno je počel tudi Bojan. Opomnike je imel povsod po stanovanju. Na njih pa je pisalo: ne bodi tak kot oče, pokaži ljubezen - ne bodi kot mati.

»Na začetku je ženi moja pozornost in pripravljenost, da ji ustrežem na migljaj, godila. Bila je srečna in zadovoljna, zlasti tedaj, ko se je primerjala s kolegicami, ki so imele doma povsem »običajne« partnerje. Hvalila se je, da si midva vsa dela deliva, da jo nenehno nosim po rokah, ji ustrežem v vsaki želji. Počasi pa ji je začel »bel kruh« presedati, saj je vse skupaj, kot je sama dejala, postalo že dolgočasno. A nisem mogel iz svoje kože. V meni je tičala bolestna želja, da ji dajem tisto, česar sam nisem imel nikoli: to pa je ogromno ljubezni in še več ljubezni. Prinašal sem ji drobnarije tudi za kakšne nepomembne obletnice, kot recimo datum najinega prvega poljuba. A moja ušesa sploh niso zaznala signala, ko sem opazil, da je darila odlagala na polico z začimbami in jih sploh ni odpirala. Prav tako sva imela nenehne prepire, ker je trdila, da sem otroka preveč razvajal, kar je bilo morda res, a v meni je bilo toliko nakopičene ljubezni, ki je silila čez vse možne robove, da sem jo nekomu pač moral dajati. Spominjam se, da je bil sin nekoč operiran na žrelnici, menda je to nepomemben poseg, rutinski, a meni se je že ob sami misli, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se kirurgu zatresla roka, mešalo od hudega. Vzel sem dopust in ostajal pri njem od jutra do večera, neznosna mi je bila že misel, da bi ga za sekundo izpustil z oči, bal sem se, da bi bilo kaj narobe. Meta je bila vedno bolj glasna, da jim ne pustim dihati, da jih bom zamoril do konca in še čez. Sem in tja sem se vzel v roke in se trudil, da ne bi pretiraval, a kaj, ko me je zagrabila panika, da imata otroka premalo pozornosti in potem je bilo spet po starem,« je ob še zmeraj bolečih spominih, a brez dlake na jeziku, pripovedoval Bojan.

Žena Meta je odraščala v povprečni družini, kjer z izkazovanjem čustev niso pretiravali, obenem pa jih nikoli tudi ni pogrešala. Zato je postajala ob Bojanovih poskusih, da bi se je kar naprej dotikal, alergična in sitna. Dokler sta bila otroka majhna, je še šlo, da ju je očka nenehno crkljal, a potem ko sta odrasla, zlasti v puberteti, sta pokazala kremplje.

»Počutil sem se izločenega iz družinskega okolja. Sploh nisem vedel, kaj delam narobe. Čutil sem, da sem jim dajal vse, česar je meni manjkalo, a dosegel sem ravno obratno. Saj si fajn, ati, mi je govoril starejši sin, samo pretiravaš. To je bil stavek, ki sem ga slišal vsaj petkrat na dan. Nekoč je naneslo, da smo postavljali montažno hišo v bližini moje nekdanje učiteljice. Ne vem, kaj me je pičilo, da sem potrkal pri njej. Bila me je zelo vesela in povsem spontano sva si padla v objem. Če sem iskren, je bila ona edina, ki me je videla v dušo in me tudi razumela. Naneslo je tako, da sva se potem spet začela srečevati, pa ne toliko zaradi seksa, čeprav tudi zaradi njega. Pri njej sem se počutil kot doma in moram priznati, da me njena zgubana koža sploh ni več toliko motila, kot me je nekoč. Tudi doma nisem več toliko pretiraval, tako da smo nekaj let živeli dokaj mirno in tudi dobro. Pustil sem delo v podjetju in šel na svoje, saj sem na ta način lažje kombiniral čas, da sem lahko občasno ušel k moji učiteljici. Doma me je najbolj zabolelo takrat, ko sem hotel ženo spontano objeti, pa se je odmaknila in mi rekla: 'kaj bi pa spet rad?' Nisem mogel doumeti, da misli, da so nežnosti pogojene s trgovino med nama. Svoje navade je nehote prenesla tudi na otroka, a vsaj pri njima sem se trudil, da sta doumela, da se objemamo zato, ker se imamo radi, in ne zato, ker bi objeme zabarantali za kakšne usluge.«

Ko je Bojan odprl svojo obrt, mu delo ni šlo od rok tako, kot je želel. Bil je preveč popustljiv, svojega dela pa ni zaračunal tako, kot bi ga moral. V njegovi bilanci je bilo vedno več rdečih številk … (se nadaljuje)