Sporazum

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. november 2009 / 06:00

Veliko je odzivov na sporazum o mejni arbitraži, ki sta ga minuli torek v Stockholmu podpisala »veleizdajalca« Borut Pahor in Jadranka Kosor. Še najbolj mi je bil všeč komentar, ki ga je ob tem izrekel hrvaški predsednik Stipe Mesić. Izjavil je namreč, da je sporazum »lahko dober«. Zakaj? Zato, ker ga zavrača 80 odstotkov državljanov tako na hrvaški kot na slovenski strani!

Tudi sam sem med tistimi, ki s sporazumom nismo zadovoljni. Kar pa še ne pomeni, da ga zavračam. Toda, kakor se je upravičeno odzval naš prvi minister: tisti, ki sporazum zavračate, povejte, kaj je v tem trenutku mogoče storiti več od tega? Res, kaj? Napovedati Hrvatom vojno, se javiti med prostovoljce in iti osvajat Istro, ki da je bila že v Valvasorjevem času ena od slovenski dežel. Figo je bila! Ni bila slovenska, o Slovencih takrat sploh še nihče ni govoril, še Slovenci sami ne, bili smo Kranjci, Štajerci, Korošci, Goričani, Istrani … Istra je bila od Habsburžanov, ena od njihovih kronskih dežel, ne pa slovenska. Če bi se Habsburžani vrnili na enega od svojih prestolov (avstrijski, ogrski, češki, španski …), bi jo imeli morda pravico zahtevati, a tudi o tem bi moralo najbrž danes razsojati kako mednarodno arbitražno sodišče. Oni davni časi so minili, čeprav so jim nekateri še danes podobni; nihče jih ne bo priklical nazaj, tudi če bi jih vlekli z velikim žerjavom. Svet gre naprej.

Zadnja priložnost, da bi dobili večji kos Istre, je bila oktobra 1954, ko je bila določena jugoslovansko-italijanska meja in hkrati ukinjeno Svobodno tržaško ozemlje. Cona A le-tega je pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. In ta cona ni segala le do današnje slovensko-hrvaške meje, temveč do doline Mirne, v njej so bila tudi mesta Buje, Umag in Novigrad. Vse to bi morda lahko postalo slovensko, če bi se »naši« za to takrat postavili. Pa se niso. Kardelj je baje (baje zato, ker za to trditev ni zanesljivih virov) razmišljal tako: saj bo tako ali tako vse naše, jugoslovansko. In je dejansko bilo, do 25. junija 1991. Takrat pa je nastala nova situacija in izhodišče za današnje pobude in presoje je lahko kvečjemu stanje na tisti usodni dan. Vprašanje je samo, ali nam bo mednarodno arbitražno sodišče dosodilo mejo po sredini Piranskega zaliva ali malo bolj na hrvaško stran. Vse drugo je demagogija.

Podobno kot naj bi Kardelj razmišljal takrat, bi lahko mi zdaj. Se pravi: ko bo enkrat Hrvaška v EU, vse te meje tako ali tako ne bodo tako pomembne. Slovenci se bomo lahko svobodno vozili na hrvaško stran, tako po kopnem kot po morju, tako kot smo se v jugoslovanskih časih. Ob jadranski obali bomo lahko kupovali parcele in na njih gradili hiše, pod pogojem, da bomo za kaj takega finančno zmožni in da se bomo pri tem ravnali po hrvaških predpisih, usklajenih z evropsko zakonodajo. Mar ne bi bilo udejanjenje te povsem realne možnosti vredno veliko več kot vsa ta prerekanja in nagajanja, ki smo jim priča že 18 let, od osamosvojitve do danes!

O sporazumu, ki sta ga podpisala Pahor in Kosorjeva, se morajo seveda izreči vsi, ki v teh rečeh kaj pomenijo. Predsednik države se je že, sporazumu v prid. Vlada tudi. Sledijo obravnave pred ustavnim sodiščem, v državnem zboru, na referendumu, naj bo poizvedovalni ali zakonodajni. Ljudstvo se mora izreči, neposredno ali po izvoljenih predstavnikih. Od teh pa pričakujemo konstruktivno držo. Če so proti sporazumu, ni nič narobe, a ponuditi morajo boljšo in hkrati realno možnost. Janša in Sanader sta jo imela, a nista naredila dosti več, kot da sta se slikala na Bledu, sicer pa »nadmudrivala«, eden bolj pameten kot drug. Zdaj gre za to, da se problem reši in če ga ne moremo sporazumno, naj ga pristojno sodišče.