Ko bom velik, bom Janez Ankele

Jutro in moja korajža mi dopuščata pogled skozi okno na avtobusno postajo. Medtem ko se bojujem za vsakdanji kruh, pogledam na stičišče, kjer ljudje odhajajo in kamor prihajajo.

Videti je vsak dan enake prizore in to bi ne bilo nič nenavadnega, če bi ne opažal redno tudi kolesarja, ki je z majhnim nahrbtnikom ali brez odkolesaril izpred mojih oči. Prepoznali ga boste po gostih črno-sivih laseh, od vetra pometenih nazaj, močnih gostih obrveh, žalostno hudomušnem pogledu, neverjetno močnih rokah in žilastih nogah. Če izdam njegova leta, potem je bližje sedemdesetim kot pa šestdesetim. Če ga gledaš v hrbet, potem bi mu jih dal trideset in zraven bi pripomnil, da je videti tako močan, da je zagotovo že kdaj odtrgal pedala z okvirja kolesa.

Janez Ankele je eden od »naših«. Naših Glasovih kolesarjev. Janez je tudi samo svoj kolesar. Pridružil se nam je, ker ima rad Gorenjca in ga bere že sto let. Besničan, ki ima dve specialki in še gorca in ki je prekolesaril že skoraj vse, kar se prekolesariti da, pride med nas vedno in znova dobre volje, a jo skrivnostno skriva. Od njega nikoli ne boste čuli prve ne zadnje besede. Tiste vmes včasih priletijo, ko se ne moremo odločiti, v katero smer bomo krenili, da bomo bolj uživali. Največkrat je on opozorilna tabla, kje so ceste zaprte zaradi del ali česa drugega, saj je že vse prekolesaril pa še osvežuje svoje ture ... znova in znova. Moj prvi stik z njegovo hudomušnostjo ali »kolesarskim« humorjem, ki je malce drugačen od drugih vrst, je bil, ko sem na eni od naših prvih, če ne že na prvi vadbi izjavil med vožnjo, da komaj čakam penzijo. Sodržec na moji levi, ne spomnim se že, kdo je bil, me je vprašal, zakaj, in sem odgovoril, da zato, ker bom iz dneva v dan na kolesu in v kolesarskem dresu ter kolesarskih čevljih. Janez Ankele se je vozil za nama in je ujel pogovor. Zarežal se je, češ da imava najprej še daleč do penzije, da pa se strinja, da je zdravje največja človekova vrednota in je predzadnje človeško obdobje kot nalašč za kolesarjenje. Dražil naju je. Vsak dan je šel in gre na kolo, če le ima čas, ker penzionisti so s časom strašansko na tankem. Janez je rekel, da ne zato, ker se jim čas v penziji hitreje izteka, ampak zato, ker gre čas hitreje. Njegov humor je, sem opazil, večkrat počrnjen, a vedno na mestu, da zna nasmejati celoten peloton. Moj humor in njegova resnost butneta, ko ga hočem nasmejati. Njegov humor pa me skoraj butne s kolesa. Razumete? Po košarkaško se temu reče »banana«, ki jo dobim vedno, ko mislim, da sem pogruntal nekaj, za kar bo rekel, da je na mestu ali celo smešno. Da, malce se ga izogibam, ker še nisem dojel, kdaj je njemu do smeha in kdaj ne in kaj mu reči kdaj ...

Janez Ankele je tisti kolesar, ki mu čelada moti veter v laseh. Redko ga boste videli s to smešno kahlo na glavi. Ampak, če ga poznate, potem si ga s čelado tudi težko predstavljate. To ni neodgovornost, ampak prej bi rekel mladost in divjost v srcu, ki je ostala še iz tistih let, ko je bila čelada pojem dirkalnosti, on pa se požvižga na dirkanje in pravi, da se itak celo življenje dirka in je kolo mogoče tisto sredstvo, s katerim si lahko čas ustavimo. Takšen se mi zdi in tako razmišljam o njem, čeprav se sliši malce drugače ... On drugačen tudi je in zato kolesari z Glasovci in bo upam tudi v naslednji sezoni eden naših najprepoznavnejših članov. In vsakič, ko si drznem pomisliti na penzijo in na čas, ko je obveznih osem ur dela za preživetje preteklost, si rečem, da bom tak kot Janez Ankele. Samo naj si kdo drzne vprašati me, zakaj ne nosim čelade! Mogoče sem prepričan, da tega ne bo nihče vprašal, ker bo itak vedel, ko me bo zagledal, tako kot je meni vse jasno, ko zagledam Janeza ...