Avtobus je pravkar speljal s postaje

Bojanova zgodba o tem, kako pasti in znova vstati (3)

»Tistega dne sem tudi prenehal s pisanjem novoletnih voščil in ko je imela mama rojstni dan, sem se jokal zraven telefona, ker sem želel slišati njen glas, a bil sem dovolj trmast, da je nisem poklical. Veste, to so težke stvari, ki pustijo sledi v duši in nezaceljene rane, ki jih ne pozdravi niti čas. Zaklel sem se, da do svojih otrok ne bom nikoli tak, da jih bom ljubil, pa ni važno, kakšni bodo. Tega sem se tudi držal. Žal pa je že tako, da človek obrača, Bog obrne, in če koga preveč razvajamo, tudi ne zna ceniti tistega, kar dobi v dar,« je v svoje pripovedovanje vpletel še eno življenjsko misel Bojan.

Trudil se je, da ni nikogar prizadel, da je vsakemu pomagal in če so ga prosili za denar, ga je posodil, če so ga prišli iskat, naj priskoči na pomoč pri zidavi vikenda, je to storil. Bolelo ga je, ko so mu tudi tisti, ki jim je šel na roko, rekli Bojanček, kot da bi ga s tem želeli ponižati in podcenjevati.

»Vse sem slišal in vse opazil, tudi podcenjujoče poglede žensk, s katerimi sem želel navezati stike. Ko mi je nekoč ena v obraz zabrusila, da bi se ji krave smejale, če bi šla z Bojančkom v kino, sem spoznal, da je napočil čas, da grem in zamenjam okolje. To je bilo sicer težko, saj sem še zmeraj čutil odgovornost do svoje učiteljice, pa tudi plače nisem imel slabe. Naneslo je tako, da sem dobil službo bliže domu, srce mi je trepetalo, ko sem pomislil, da se bom vozil v službo skoraj mimo hiše, v kateri sem se rodil, ampak usoda je tako hotela in jaz sem ji sledil. Tega, koliko pomeni človekova hvaležnost, sem se zavedal še čez pol leta, kajti nihče od tistih, ki sem jim delal zastonj, jim velikokrat tudi odstopil stanovanje, če se s svojimi ljubicami niso imeli kje shajati, me ni niti poklical, niti kako drugače niso hoteli navezati stika z menoj. To me je zelo bolelo in sklenil sem, da bom drugačen. Ni mi bilo do tega, da bi se tudi v novem okolju iz mene norčevali, kajti misel, da bi moral spet bežati drugam, mi je bila zoprna,« razlaga razloge za svojo spremembo Bojan.

Bil je tih in delaven, zaradi občutka odgovornosti je v službi kmalu napredoval. Ko so nekoč postavljali montažno hišo, se je zbližal z domačo hčerko. Po značaju sta si bila zelo podobna, oba sta iskala samoto in ko sta se nekoč, pri malici, zapletla v pogovor, sta ugotovila, da sta rojena drug za drugega.

»To so bili moji najsrečnejši dnevi. Čudilo me je le, da se lahko prepirljivcema, kot sta bila njena starša, rodi tak otrok. Pa njega bi še bilo prenašati, mama pa je bila neznosno sitna, saj se je vtikala celo v naše delo, o katerem pa kot računovodkinja ni imela pojma. Meta mi je ves čas govorila, naj je ne porajtam, da taka pač je in da bi ji ustregel, sem se raje ugriznil v jezik, kot pa ženski odgovoril kaj pikrega. Meta je postala moj sončni žarek in ko sva se začela pogovarjati o poroki, me je nekoč pobarala, zakaj je ne odpeljem pokazat svojim domačim. Bil sem šokiran ob tej ideji, sploh ji nisem hotel povedati, da se domačim izogibam že več kot petnajst let. Vseeno pa sem po najinem pogovoru, nekoč po službi, potrkal pri mami in očetu. Malo me je stisnilo pri srcu, kajti vidno sta se postarala, živela sta sama, kajti vsi otroci so se že odselili od doma. Mama me je, kot da bi bil kakšen naključni tujec, povabila v kuhinjo na kavo, me spraševala o tem, koliko zaslužim, kje živim, delam … Imelo me je, da bi jo objel in se ji zjokal na rami, toda niti z enim gibom ni pokazala, da bi ji bilo to po volji. Prav tako nisva govorila o tem, da me je pogrešala, kajti v petnajstih letih me je videla komaj kdaj. Na kakšnem pogrebu ali pa na poroki. Na dolgo in široko je govorila o mojih bratih in sestrah, kako so v življenju uspeli, kako so si dobili pomembne partnerje, še najbolj ponosna pa je bila na brata, ki je delal v Bruslju. Ko sem le prišel do besede, sem ji omenil, da bi jo moja bodoča žena rada spoznala. Skomignila je z rameni, češ pa kaj potem, naj pride. Nato se je obrnila od štedilnika in mi odločno povedala, da mi ne bodo mogli dati nič dote, ker sta z očetom vse, kar sta imela, razprodala zato, da so lahko otroci študirali. Počasi sem vstal, niti kave nisem popil do konca, in se poslovil. Pa ko bi mi vsaj rekla, pa pridi še kdaj, vljudnostno ali kar tako, mi ne bi bilo tako hudo, kot mi je bilo, tako pa … Sedel sem v avto in po licu so mi pritekle solze. Ne takrat in ne danes, nikoli pravzaprav, mi ni bilo jasno, kaj sem staršem naredil hudega, da sta se do mene obnašala, kot bi bil izmeček. O tem srečanju Meti nisem nikoli pripovedoval, sva pa prišla na vljudnostni obisk in ko je mama videla, da je Meta zelo prijazna in tudi lepo urejena, se je toliko omehčala, da se je za pol ure odtrgala od brkljanja okoli štedilnika in se usedla za mizo ter se pogovarjala z njo … Na poroko pa sta prišla le dva brata in sestra, drugim se ni zdelo vredno, da bi me vsaj poklicali in mi ob tej odločitvi zaželeli veliko sreče …« (se nadaljuje)