Glasovci postajamo "način življenja"

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 4. november 2009 / 06:00

To, kar se gremo, ne bi bilo omembe vredno, če bi mislili, da se nekaj gremo. Razume naj tisti, ki lahko.

Kolesarje v Glasovi skupini drži skupaj ljubezen do gibanja s kolesom čez drn in strn in tudi po tistih lepih cestah, ki jih je po Gorenjskem ogromno. Prvi stavek bo razumel vsakdo, ki se z nami vozi. Tisti, ki ga ne razumejo, naj ostanejo pri nogometu, košarki, rokometu, plavanju, hokeju ... Zdaj bi moral napisati tisti dolgi auuuuuuu s č-jem na koncu, da bi se že vnaprej opravičil vsem omenjenim. Ušlo mi je in ne me napadati z e-pošto in telefonskimi klici, ker nimam nobenega »tintobrisa« pri roki, da bi izbrisal pravkar napisano. Hecam se. Včasih ko pišem, in to je skoraj vedno, mislim le na humor, ki pa ni vsem pisan na um, zato večkrat obžalujem, ker se moram lepo opravičiti prizadetim, ki pač njihove resne obrvi izražajo drugačen pogled na življenje. Jaz kot gibalec rekreativnega gibanja nimam prav nič proti nogometu ali košarki, kaj šele proti maratoncem, ki tečejo dvainštirideset kilometrov in sto petindevetdeset metrov v enem kosu na primer, ampak izkoriščam tole kolumno kot priložnost, da kolesarstvo kot »nacionalni šport« številka ena vedno postavim pred vse druge. Eh, drago smo kolesarji plačali za tole kolumno. Ko sem jo začel pisati, je bilo kolesarstvo na Gorenjskem v pleničkah. Poglejte zdaj. Zdaj me ljudje ustavljajo na pločnikih in mi grozijo, da če ne bom nehal pisati in naprej »porivati« kolesarstvo, ne bodo več kolesarili. »Krucifiks« ali kako je že rekel naš predsednik vlade Pahor, pravim in si mislim, da bodo nehali brati Gorenjski glas zaradi enega stolpičarja, ki vsak torek piše samo o kolesarstvu. To pa ne. Si lahko mislite, da bodo nekateri nehali kolesariti, ker vsak torek v Glasu lahko prebere nekaj o kolesarstvu? Da, razumem, izjeme ne potrjujejo pravila. Kolesarstvo in kolesarjenje je način življenja in ne modna muha, mi pravijo te izjeme na pločnikih. In jaz jih gledam: od glave do pete presušene, kolesarsko predozirane, presuhe, prelahke v športnih oblačilih, tudi če gredo na kavo v mesto. In jih vedno poslušam, ker pravijo, da me vedno berejo. Pravijo, da se to bolj bere, kot si mislim, in da če bi vedel, koliko se to bere, bi moral pisati pametneje, da bi izkoristil potencial prostora, ki mi ga dajo v Glasu. Pisati pametneje? Šobe se mi oblikujejo, kot bi hotel reči u, na koncu pa sta oklepaja. Gledajo me v oči in govorijo o pameti. To ne gre vkup. Če me bolje pogledajo, jim skušam razložiti, in potem zamahnejo z roko in odhitijo v mesta na kavo, jaz pa jih začudeno gledam v hrbet.

Da bi se ne spozabil in do konca prostora pisal le o načinu kolesarskega življenja, ki ga bom nekoč do konca skušal razložiti, moram opisati našo prvo Trubarjevo dirko Kranj–Čepulje. Trubarjeva zato, ker je Primož Trubar pred leti poskrbel za drugačen način življenja ali natančneje napisano, branja. Zaradi njega danes beremo knjige v slovenščini. Ali sploh še beremo knjige? No, to je vprašanje, ki je sprožilo organizacijo Glasove dirke pod nazivom Trubarjeva dirka od Kranja do Čepulj. Primož se je tako trudil, da bi nam omogočil lažje branje, mi pa takole. Leto bo kmalu odkapljalo, jaz pa sem letos prebral le tri knjige, napisane v slovenskem jeziku. Koliko si jih pa ti prebrala oziroma prebral? A? Berite in več ko boste brali, prej vam bo postalo všeč kolesarjenje, sem prepričan. Našo prvo Trubarjevo dirko, pa že tradicionalno, je zmagal Žakelj iz Žirov. Pravi, da bere Glas redno že sto let, da pa bo zdaj tudi prebral več knjig, ker jih je ogromno napisanih – tudi v slovenskem jeziku. Dirka je bila hudo napeta vse do že tradicionalnega cilja pri Jani na sedlu, kjer nas je čakala topla obara. Zbralo se nas je 27, kar bi znalo pomeniti, da je kolesarjenje postalo način življenja tudi proti koncu koledarja.