Kmetica leta peče imenitne buhteljne

Še preden je Olga Tičar z Zgornjega Jezerskega postala kmetica leta, je bila tudi v slovenskem merilu znana po odličnih buhteljnih, za katere je na razstavi Dobrote slovenskih kmetij doslej prejela že pet zlatih priznanj.

Zgornje Jezersko – Zveza kmetic Slovenije je ob svetovnem dnevu kmetic za kmetico leta 2009 razglasila Olgo Tičar, gospodarico gorsko višinske ekološke Jenkove kmetije na Zgornjem Jezerskem. Za to priznanje jo je predlagalo Društvo kmečkih žena Kranj, kjer je aktivna že vse od ustanovitve. »Ko me je mentorica društva, kmetijska svetovalka Milena Črv vprašala, ali bi bila pripravljena kandidirati za kmetico leta, sem ji rekla, da bi bila kakšna druga verjetno primernejša, saj naša kmetija ni v cvetju in jo šele postavljamo na noge,« se je Olga branila – a ne ubranila. V društvu so jo podprli kot kandidatko, še več – v zvezi kmetic so jo na prireditvi v Zagorju med trinajsterico iz vse Slovenije izbrali za kmetico leta. »Ko so nas na predstavljali, niti malo nisem pomislila na to, da bi me lahko doletela ta čast. Bila sem zelo presenečena,« je povedala Olga, ki je pred šestimi leti postala lastnica kmetije na 970 metrih nadmorske višine. »Naša kmetija je po drugi svetovni vojni nekoliko zastala v razvoju. Ko so dedku zaplenili osemdeset hektarjev zemljišč, jim je ostalo le deset hektarjev obdelovalnih zemljišč in približno toliko gozda, kar je premalo za preživljanje; leta 1959 je kmetijo prizadel še velik požar. V denacionalizacijskem postopku smo gozd dobili nazaj, vendar je bil precej »prazen«, saj so tik pred uveljavitvijo moratorija na posek v denacionalizacijskih gozdovih v njem še veliko posekali. Če bi bilo v gozdu več lesa, bi lahko več sekali in tudi hitreje urejali kmetijo. Dokončati moramo gnojno jamo, podaljšati hlev, veliko dela je še pri novi hiši, del gozda je slabo odprt in bo treba zgraditi vlako,« je povedala Olga.

Živina, gozd – in kasarna

Jenkova kmetija zdaj obsega 101 hektar zemljišč, od tega je 80 hektarjev gozda ter 21 hektarjev travnikov in pašnikov. Redijo trideset goved, med njimi je devet molznic, ter štiri konje. Poleg živinoreje je pomemben vir dohodka še gozdarstvo. Večina gozda je v smeri proti Jezerskemu vrhu, spravilo lesa je zaradi težavnega terena precej zahtevno. Med objekte na kmetiji sodi tudi t. i. Jenkova kasarna, kmečki renesančni dvorec, zgrajen pred letom 1569, ki sodi med najstarejše stavbe na Jezerskem. Nekdaj so v njej prenočevali popotniki, ki so z morja v Avstrijo tovorili sol; na to spominjajo še ohranjeni njihovi napisi po stenah. Že vrsto let je v njej etnografski muzej z zbirko starih predmetov in opreme iz vsakdanjega kmečkega življenja. »Marsikdo jih rad pogleda,« pojasnjuje Olga in poudarja, da ima dela vedno dovolj in še preveč – kmečka in gospodinjska opravila, skrb za bolnega očeta … V zakonu z možem Francijem, ki je po poklicu mizar – samostojni podjetnik, so se jima rodili štirje otroci. Najstarejši Simon si je že ustvaril družino in se odselil, drugi trije – Špela, Franci in Gašper so še doma, Gašper, ki študira na Biotehniškem centru v Strahinju, naj bi tudi prevzel kmetijo.

Na Jezerskem se dobro počuti

Olga rada peče, že deset let redno sodeluje s krušnimi izdelki na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Doslej je dobila devet priznanj, od tega sedem za buhteljne – pet zlatih, eno srebrno in eno bronasto. Če bodo njeni buhteljni zlati tudi prihodnje leto, bo osvojila znak kakovosti, kar je najvišje priznanje za kmečke prehranske dobrote v Sloveniji. Ko je imela več prostega časa, kot si ga lahko privošči sedaj, je sestavljala puzzle, prek šestdeset slik je sestavila. Priznava, da težko reče ne, ko jo v zadrugi, v občini ali v društvih prosijo za kakšno funkcijo, nalogo … Bila je članica upravnega in nadzornega odbora Kmetijsko gozdarske zadruge Sloga, sveta zavoda za gozdove, sveta staršev, občinske komisije za kmetijstvo, aktivna je v različnih društvih, poje v ženskem oktetu Korotan … Nikdar ni pomišljala, da bi ji bilo v življenju lažje, če ne bi bila na Jezerskem, ki je malo od rok. Nasprotno: doma na Jezerskem se odlično počuti in v Kranj se ji ne zdi daleč, ob tem pa priznava, da ob številnih obveznostih kar pozabi, v kako lepem okolju živi. »Na to me morajo spomniti drugi,« pravi in dodaja, da se kot kmetica ne počuti zapostavljene in da tudi kmečki otroci danes niso več »črne ovce«, kot so bili nekdaj.