Zakaj so domače naloge koristne (3)

Nekoč je bilo znanje vrednota. Nisem čisto prepričana, ali je še. Domače naloge spadajo zraven. Predstavljajte si, da je domača naloga dodana vrednost tistemu, kar otroci dobijo v šoli. Povem vam predrzno misel. Kaj če bi morali domače naloge plačati? Če bi rekli, tole so se otroci naučili v šoli. Tisti, ki želijo to utrditi, vaditi, dobiti še več, lahko to dobijo z domačo nalogo. Če želite, jo dobite za deset evrov. Nekateri bi plačali, drugi ne. Tisti starši, ki bi plačali domačo nalogo, bi najbrž od otroka tudi zahtevali, da jo naredi, in od učitelja, da poda povratno informacijo. Tisti, ki jim ne bi bilo mar, pa bi ostali na slabšem nivoju. Ampak tako je tako ali tako že sedaj. V resnici domače naloge plačujemo. Samo ne dobimo računa. Če bi dobili informativni izračun, tako kot ga pošlje zavarovalnica, bi vedeli, koliko denarja damo za izobraževanje. Če bi morali dati denar direktno iz denarnice, tako kot naredimo za popoldanske dejavnosti, potem bi najbrž večina zvišala svoja pričakovanja, predvsem pa bi od otrok zahtevali, da opravijo svoje šolske obveznosti. Nobenega starša ne poznam, ki bi vpisal otroka v glasbeno šolo, potem pa bi mu bilo vseeno, ali tja tudi hodi in vadi. Poznam pa kar nekaj staršev, ki vpišejo otroke v šolo, potem pa jim je vseeno, kaj se tam dogaja. K sreči poznam še več takšnih, ki jim je mar za znanje otrok in se zavedajo svojih dolžnosti pri tem. Razmislimo o tem, kakšna je posameznikova vloga pri domačih nalogah. Vsaj tri stranke si podajamo roke pri tem. Učitelji, otroci in starši. Če k temu prištejemo še različne strokovnjake in celoten šolski sistem, je sicer videti težje, vendar brez tega pač ne gre. Pa čeprav se stroka ne more zmeniti za enotne delovne zvezke in učbenike. In seveda je žalostno, da se na plečih stroke bijejo politične bitke, katerih posledice čutijo predvsem otroci. Dogajanje vse bolj spominja na igrice v peskovniku. Pri tem se postavi vprašanje, komu mečemo pesek v oči.