Rusi prihajajo

Ne, ne bojte se, saj jih ne pride veliko, samo enajsterica izbranih z velikim spremstvom in žogo. Še prej, 14. novembra, bodo šli v enaki postavi naši v Moskvo in če bodo dobro opravili, nam bo štiri dni pozneje (18. novembra), ko pridejo Rusi v mariborski Ljudski vrt, veliko lažje. Rusi so največji slovanski narod, Slovenci eden manjših (manj je le Makedoncev in Črnogorcev), imamo tudi to veliko srečo, da z njimi nismo mejaši; v tem primeru bi imeli najbrž velike težave, predvsem mi, ne oni (o tem bi vedeli kaj več povedati Poljaki). Na poligonih gospodarskih, političnih, vojaških in še katerih preizkušenj se Slovenci z Rusi ne moremo meriti, na nogometnem igrišču pa bo boj povsem enakopraven in zato tem bolj zanimiv. Vprašanje je torej: ali lahko Slovenci premagamo Ruse in hkrati ostanemo prijatelji? Strokovnjaki pravijo, da je to čisto možno in Bog daj, da bi bilo tudi res!

Spopada, ki nas čakata, bosta bistveno bolj enakopravna, kot je bil tisti, ki se je zgodil 12. marca 1916 na Vršiču. Takrat so bili na eni strani ljudje, na drugi pa narava. Tista zima je bila ob svojem koncu tako snežena, da so se celo Rusi čudili velikim količinam zapadlega snega. Ob cesti, ki so jo v težavnih razmerah gradili iz Kranjske Gore čez Vršič v Trento, je bilo v barakah nastanjenih 12 tisoč ruskih vojnih ujetnikov, slabo oblečenih, slabo prehranjenih, mnogi so bili bolni, vsi izčrpani. Cesta je bila ob koncu zime 1915/16 že skoraj končana, po njej se je že jeseni 1915 peljal bodoči cesar Karel, na vojaški sprejem v vasi Soča. Tistega usodnega dne pa je s pobočij Mojstrovke pridrvel silni plaz, pred katerim ni bilo obrambe. Rusi so le prestrašeni vpili, da bi opozorili svoje tovariše: »Lavina, lavina!« Izid »tekme« je bil porazen; pod snegom je ostalo »več sto« (170-300) Rusov in 10-80 avstrijskih vojakov, ki so jih stražili.

Še večji spoprijem pa smo imeli Slovenci z nasledki tistega, kar so Rusi spočeli v svojih revolucijah leto dni pozneje, 1917, zlasti v tisti, ki se je zgodila oktobra. Vpliv oktobrske revolucije je v komunističnem projektu svetovne revolucije zajel tako rekoč ves svet, tudi Slovenijo. V revoluciji, ki se je pod vplivom sovjetske pri nas začela v letih 1941-45 in nadaljevala po vojni, s(m)o tako ali drugače sodelovali vsi, le da eni prostovoljno, drugi pa z odporom. Tudi v tem spopadu so bile žrtve velike, zlasti človeške, na obeh straneh. Na konto revolucije in državljanske vojne je treba knjižiti veliko padlih partizanov, pa Slovence, ki so v nemški vojaški suknji padli na vzhodni fronti, predvsem pa več kot 12 tisoč po vojni pobitih domobrancev. Večina teh žrtev je bila posledica z revolucijo spodbujenega obračuna med Slovenci samimi, Rdeča armada se je na slovenskih tleh pojavila le v Prekmurju, ki ga je osvobodila ob koncu vojne.

Tudi projekt povojne graditve socializma pri nas je bil sprva navdahnjen predvsem z ruskimi zgledi, po mnenju nekaterih so bili slovenski komunisti takrat bolj papeški od papeža v Moskvi. Pozneje so se unesli, se posvetili vsakdanjim rečem in bili v tem razmeroma uspešni, gradili so »socializem s človeškim obrazom«. Nazadnje pa so tekmo s kapitalizmom tako kot v Sovjetski zvezi izgubili, zlasti zaradi neuspešnosti gospodarstva, ki je temeljilo na družbeni lastnini in zaradi politike, ki je onemogočala vsako večjo zasebno pobudo. Čeprav je Kučan Gorbačovu, ko je ta kot zadnji sovjetski voditelj prišel marca 1988 na obisk v Slovenijo, našo deželo razkazal kot najbolj uspešno ekonomijo znotraj komunizma … No, zdaj je rezultat med Rusijo in Slovenijo spet 0:0 in zanima nas predvsem to, kakšen bo 18. novembra?