Človeka nikar

V teh, za večino ljudi težkih časih, ko nas finančni polom sodobnega kapitalizma tepe na vseh koncih, se zraven vseh drugih tegob izrazito pojavlja in čedalje bolj ukoreninja nečlovečnost. O človeku kot človeku spregovorijo le redki, a se njihov glas takoj zgubi v grmenju novodobnih bogov pogoltnega kapitalizma.

Omenjanje človeka z njihove strani je vedno le politična demagogija, ker oni človeka ne poznajo, ne razumejo, in predvsem ne kažejo nobene volje, da bi dojeli človeško bistvo, ker jim človek kot tak ne pomeni nič. Niti takrat ne, ko se demagoško sklicujejo na težko usodo svojih staršev. Ker oni so se povzpeli, si prigrabili premoženje, denar in s tem vpliv ter moč. Zato se jim zdi prav, da režejo kolač po lastni presoji in s tem zadovoljujejo nenehno naraščajočo pogoltnost. Ker živijo v svojem svetu, med sebi enakimi, se jim to zdi povsem normalno in v vsem izobilju želijo le še več in več in več. Ne glede na ceno, ki jo za takšno početje plačuje večina ljudi, jo plačuje okolje, jo plačuje narava. Le tako lahko razumemo nedavne izjave vsaj dveh ministrov in kopice drugih, od direktorjev do visokih državnih uslužbencev, ki jim je "javni" medijski prostor vedno dostopen. Ob kulminaciji nezadovoljstva delavcev v Muri in Gorenju smo iz njihovih ust ničkolikokrat slišali, da je tam šlo za nezadostno ali celo prekinjeno komunikacijo med delavci na eni strani ter vodstvom in sindikati na drugi. Žal to sintagmo potem kot odmev uporabljajo mnogi novinarji. Za božjo voljo - a problem je v komunikaciji? Ja, kaj pa ljudje, kaj pa človek? A je takim osebkom sploh prišlo na misel, da so tam stavkali ljudje, pripeljani v obup, na rob preživetja. Dobesedno preživetja, ker človeka dostojnega življenja že nekaj časa nimajo. Ker zaradi pogoltnosti razčlovečene peščice ne morejo zadovoljiti svojih imanentnih človeških potreb in lahko le za silo zadovoljijo potrebo po bivanju v stanovanju in po hrani, običajno tiste (naj)slabše kakovosti, ker si druge ne morejo privoščiti. Oni pa o prekinjeni komunikaciji - kakšno menedžersko izrazoslovje, kakšno ubogo politično nakladanje, kakšno nečloveško dojemanje in pojmovanje sveta okoli sebe! Ali niso sposobni dojeti vsaj elementarnega bistva človeka in človečnosti. A smo res zreducirani na nivo živali, eni po položaju, v katerem se nahajajo, drugi po svojem bistvu. Ali res gremo k temu, da bo večina ljudi na nivoju govoreče živali, ki pač nekje mora stanovati, in mora nekaj jesti, da lahko dela. Ljudje božji, človek je mnogo več! Je mnogo kompleksnejši. Ima tudi svoje socialne, reprodukcijske, kulturne, izobraževalne in še mnoge druge potrebe, da se udejanji kot človek, da živi kot človek. Marsičesa od tega je že oropan, in krog se širi. Saj to pelje v genocid! In taka sprevržena miselnost postaja vrednota, tisti, ki jo ne sprejmejo, ne bodo uspeli. To naj bi bilo obče stanje duha in realnosti v družbi. Sliši pa se v glavnem le zagovornike takšne razčlovečene družbe, navkljub tako opevani svobodi in neodvisnosti medijev. Krasen primer je bilo pred časom napovedano zvišanje obdavčitve najbogatejših. Ali pa ustrezna manipulacija, ki jo mediji dovolijo in podpirajo, kot je bilo ob zamrznitvi pokojnin. "Borec" za pravice upokojencev se zgolj na eni TV postaji pojavi desetkrat in vehementno trdi, da zamrznitve pokojnin ne bo dovolil, in potem ko jih na zvit način vseeno zamrznejo, se le pojavi le enkrat in pojasni, da je pač počepnil - ampak z zravnanim hrbtom prosim. In v pokončni drži doda, da njemu pač nobeni upokojenci ne bodo ukazovali, kako naj dela. Seveda, do volitev so še tri leta. Bomo že slišali njegovo žvrgolenje takrat. To je dejanska poosebitev dandanašnje politike - konvertiti brez primere. In "oni drugi" niso nič drugačni, da se razumemo. Ob vsej razgradnji socialne države so imeli prste zraven, tako kot tile na oblasti. In tudi dandanašnji jih skrbi le to, kako bodo lepi in nič krivi. Ali pa Cerkev, ki se toliko pritožuje, da nima dovolj vpliva v družbi. A je morda uradna cerkev izrabila priložnost in stopila v bran delavcev Gorenja, Mure, se zavzela, celo zahtevala njihove pravice. Ne! Cerkev zahteva le gradove in gozdove, pa kakšno podjetje in posest vmes in še kaj iz proračunskih jasli. Biti človek za Cerkev očitno pomeni delavce Mure in Gorenja razdeliti na "te" in "one", po kriteriju njihovih staršev, še bolj pa starih staršev. Ne branim nobenih zločinov, ne na eni in tudi ne na drugi strani, a nečloveško je, kako s krutimi usodami ljudi danes manipulira politika in Cerkev, kako malo ali nič jim je za človeka, tistega izpred 60 let in tega danes in tukaj. Kako je za oboje človek le predmet izkoriščanja in manipulacije. In politiko in Cerkev vodijo ljudje, ampak kakšni ljudje? Ker menijo, da se lahko igrajo z usodo Človeka in tudi človeštva, so se od človeka oddaljili, se razčlovečili - postali nečloveški.

 

Edvard Gruden, Kranj