Udariti otroka?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. oktober 2009 / 06:00

Zadnje čase se neverjetno veliko razpravlja o otrocih, o varstvu njihovih pravic, o tem, ali sme starš udariti lastnega otroka, in celo o tako bizarnih rečeh, kakršna je možnost, da bi istospolna partnerja posvojila otroka! Kaj naj rečem? Ne lastim si nikakršne pravice razsojati o teh rečeh. Veseli me predvsem to, da se mi je lani končno zgodil moj lasten otrok in po začetnem čistem navdušenju spoznavam, da bom imel z njim še veliko opraviti, najbrž se kmalu tudi sam soočim z vprašanjem, ali mu za kako pregreho nameniti udarec po riti ali vsaj simbolično klofuto? No, če bo sprejet zakon, da nič od tega ne smem, bom teh dilem odrešen. Ne vem pa, kako se bodo z vse večjo agresijo razvajenih in podivjanih otrok na starše, vzgojitelje in učitelje soočili ti slednji? Jih bodo krotili kako drugače ali pred njimi pokleknili? Bodo po novem otroci pretepali odrasle?

Včasih je bilo drugače. Dileme o tem, ali otroka udariti ali ne, sploh ni bilo, palica je bila v določenih primerih in po presoji starša ali učitelja celo zapovedana. Tako je bilo še v začetku 60-tih let minulega stoletja, ko sem sam hodil v osnovno šolo. Ko sem lani v tem časopisu pisal podlistek o Primožu Trubarju, pa sem naletel tudi na tole zapoved iz ljubljanskega protestantskega šolskega reda: »Učenec, ki bo iz šole kaj izblebetal ali opravljal s svojimi starši součence ali učitelje, jih bo dobil s palico, kakor naj se učitelji tudi pobrigajo, da bodo starši spoštovali nauk Jezusa Siraha, ki uči, da z otroki ne smemo biti premehki, se z njimi ljubkovati, še manj pa jim dajati potuho ali opravičevati njihovo hudobijo, čeprav zopet ni treba, da bi učitelji vihteli palico kar tako brez pravega vzroka …« Sliši se res zelo staromodno, a če malo pomislimo, bi bilo lahko kaj od tega še danes oziroma spet uporabno?

Sodeč po namerah zakonodajalca ne bo nikdar več tako, kot je bilo. Na Mednarodni konferenci o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem v Ljubljani je 7. oktobra govoril tudi predsednik republike dr. Danilo Türk. Pretresel ga je podatek iz raziskav, po katerih je »dobra tretjina otrok občasno telesno kaznovana, 51 odstotkov staršev nikoli ni telesno kaznovalo otroka, 35 odstotkov staršev se odzove na otrokov neuspeh z besednim poniževanjem in zaničevanjem. Podatki so pretresljivi. Tudi študije v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da sta telesno kaznovanje in fizično nasilje nad otroki zelo pogosta«. A tako po njegovem več ne gre. »Prepričanje, da je telesno kaznovanje otrok legitimno za doseganje vzgojnih ciljev, je zmotno. Žal ostajata pretepanje in namerno poniževanje otrok splošno uporabna ter družbeno in pravno priznana praksa /…/ Temu nasprotuje tudi Svet Evrope /…/ z odmevno kampanjo zoper telesno kaznovanje otrok. Prizadeva si, da bi uresničil vizijo o celini brez telesne kazni, kajti udariti človeka je kaznivo dejanje – in tudi otroci so ljudje /…/ Zadovoljen sem, da bo Slovenija s sprejetjem novega Družinskega zakonika prepovedala telesno kaznovanje otroka.«

Evropa, »celina brez telesne kazni«! Prav, a se bojim, da ne bo tako lepo, kot se sliši. Le dan po predsednikovem govoru sem bil na povsem drugačnem srečanju. Na Prešernovi Breznici se je 8. oktobra srečalo več kot sto članov krožka Moč preživetja; ta združuje otroke, ki jim je med vojno in po njej partizanska oziroma partijska stran brezpravno pobila starše – češ da so bili na »nepravi« strani. Me prav zanima, kako bi ti »otroci«, ki so zdaj vsi stari že več kot šestdeset let, komentirali zapoved, da se še lastnega otroka ne sme več udariti?