Pod soncem nič novega

Ste prebrali knjigo Lažni Neron avtorja Liona Feuchtwangerja, nemškega pisatelja židovskega rodu, ki se je pred nacisti prizanesljivo rečeno umaknil v Ameriko? Niste. Toplo vam priporočam, da jo vzamete v obdelavo. V politiki vam bo marsikaj postalo kristalno jasno, morda celo samoumevno ali pa boste preko izvirne in domiselne zgodovinske fabule potrdili ter okrepili svoje dosedanje dojemanje ceha, imenovanega politika. Zagotovo pa boste ob branju knjige prišli do zaključka, da je politiko brez slabe vesti ali predsodka mogoče postaviti vštric prostituciji. V smislu njene družbene večnosti, kar pomeni trajnosti, in okostenelosti, kar pomeni vsebinske nespremenljivosti; tisto, kar je v obeh družbenih pojavih časovno pogojeno, je zgolj tehnika doseganja cilja in namembnosti.

Zelo na kratko. Zgodba je postavljena v prva leta našega štetja. Osrednji lik je pravzaprav Varon, patricij in senator, ki se po smrti cesarja Nerona zateče v takratno cesarsko rimsko provinco Sirijo. Iz navidez gosposkega in važnega lončarja, sicer nadarjenega igralca, ustvari lažnega Nerona; politični stvor, kreaturo, ki naj bi na Vzhodu poustvarila Neronovo vladavino v imenu interesov zakulisnega Varona. Lažnemu Neronu je za nekaj mesecev uspelo preslepiti množico, nakar se je načrt sesul sam vase. Lončarja Terencija alias (od mrtvih vstali) Nerona in dva njegova bližnja politična sodelavca je rimska oblast križala, Varonu pa se je uspelo umakniti globlje na Vzhod. Kajpada, z bogastvom vred.

Aplikacija zgodbe v sodobno politično okolje je osupljivo prepoznavna ali kot je avtor Lažnega Nerona izpostavil v uvodu svoje literarne stvaritve: »Kar je bilo, bo še kdaj; kar se je zgodilo, se bo še zgodilo, ker se ne zgodi nič novega pod soncem. /…/«

Kdo, denimo, verjame, da je slovenski vladni predsednik Borut Pahor dejanski avtor trenutne slovenske politične in družbene resničnosti oziroma usmerjenosti? Da je, skratka, on tisti, ki v tem mandatu ustvarja in vodi slovensko politično resničnost. Ali, če postavim še bolj absurdno vprašanje, kdo verjame, da področje notranjega ministrstva vodi in z njim upravlja Katarina Kresal? Tako v prvo kot tudi v drugo dilemo lahko verjame kvečjemu do skrajnosti naiven državljan. Pravzaprav je v kaj takšnega mogoče samo verovati. Povedano drugače, medijsko znani politični obrazi niso kaj več kot stvaritve, da ne rečem kreacije nevidnih duhov iz ozadja.

Da ne bo pomote. Moji pogledi in razmišljanja okrog (nevidnega) političnega ceha, ki je družbeno nesmrten oziroma večen, ne veljajo zgolj za politično destinacijo na tako imenovani sončni strani Alp, pač pa za ves svet in za vse družbene ureditve; pretekle, sedanje in prihodnje. Zato je, vsaj za moj okus in za mojo prebavo podelitev Nobelove nagrade za mir absurd absurda. Še zlasti, če dobi to prestižno in finančno močno nagrado prvič, predsednik neke države vnaprej, tako rekoč na lepe oči, da ne rečem, na lepo polt, se pravi za program, ki ga je volivcem obljubljal v svoji volilni kampanji, in drugič, če dobi Nobelovo nagrado predsednik države, v kateri je zaradi interesa kapitala nakopičenega največ uničujočega orožja.

Res je. Kapital drži svet in družbo v permanentni zmešnjavi.