Jogurtovi žepki

Tri sestavine in nered v kuhinji (1. del)

Nekega dne sem se zbudila z idejo, da bi pekla piškote. Kakšne, sem razmišljala. Všeč so mi tisti upognjenci – ali kako se jim reče. Žepki, točno, sem ugotovila med brskanjem po spletu. Reče se jim žepki, in ker bi spekla take z jogurtom, so to potem pač jogurtovi žepki. Pri receptih sem se odločila na slepo ter med kopico podobnih s spleta izbrala enega. Mi je bil pa recept za žepke všeč že v osnovi, ker ne zahteva veliko sestavin, le moko, maslo, jogurt, sladkor v prahu in marmelado. Seveda ničesar od tega nisem imela pri roki. Razen moke.

Ne spomnim se več, kdaj sem zadnjič pekla piškote. Slika o tem je že zelo zbledela. Bilo je enkrat, verjetno celo večkrat v preteklosti, bi rekla.

Poleg 500 gramov moke sem potrebovala še 250 gramov masla (recept navaja margarino, jaz sem se odločila za maslo), navadni jogurt (izbrala sem lokalnega, v tekoči obliki, čeprav naj bi bil v lončku), marmelado (kupila sem prav tisto za peko – marelično), in sladkor v prahu, za katerega je pisalo, da ga potrebuješ kakšnih sto gramov.

Rado se zgodi, da ko nekaj kuhaš ali pečeš prvič, ti uspe. Pri meni se je zgodilo ravno obratno: prvi poskus ni bil slab, drugi je bil precej boljši, a sem še daleč od najboljšega. Je pa s temi piškoti kar nekaj dela. A to ugotoviš šele, ko se jih dejansko lotiš.

Ko sem jogurtove žepke delala prvič, sem si celoten postopek in njihov končni videz že vnaprej zamislila.

Lotila sem se dela

Ampak ... Moko sem pozabila presejati, nisem se ozirala na to, ali je mehka ali ostra. Vanjo sem pač vmešala vse sestavine: maslo je bilo ravno prav mehko, da se ga je še lepo dalo razrezati na manjše koščke, ko sem ga dodajala. Jogurt se je drugič, ko sem ga dodala bolj mrzlega, obnesel morda celo bolje. Marmelado iz trgovine pa je v drugem poskusu peke jogurtovih žepkov zamenjala domača jagodna marmelada, ki se je obnesla več kot odlično. Po okusu in kot sestavina.

»Vintage« prvi postopek

Ko moko, maslo in jogurt zgneteš v testo, mora še pol ure počivati v hladilniku.

V moji kuhinji prav posebnega kotička, namenjenega peki ali kuhi, nimam – se je pač redko lotim. Center dogajanja je miza, zato se je vse odvijalo na njej.

Saj veste, kako pravijo: posebne okoliščine zahtevajo posebne rešitve. Včasih pa je dovolj že čim manj kompliciranja.

Testo sem v nadaljevanju na tanko (po občutku) razvaljala in iz njega z robom kozarca (lahko pa bi uporabila prav modelček za okrogle piškote) oblikovala kroge in jih napolnila z marmelado. Tudi pri tem, koliko marmelade naj bi šlo v en žepek, sem se ravnala po občutku. Žepek se mora namreč lepo zapreti, pa čeprav potem med peko iz kakšnega od njih marmelada rada tudi uide. Jaz sem sicer za merico uporabila čajno žličko, a ne vedno polno marmelade – res odvisno od velikosti izrezanega kroga. Ko je marmelada v krogu, ga prepogneš, združiš robove in jih stisneš skupaj. Za dokončno oblikovanje žepka sem potem rob še pritiskala z vilicami in obenem naredila lep zaključek.

(Se nadaljuje)