Oltarni prt klekljala več mesecev

Kljub častitljivim 92 letom klekljarica Julka Mohorič iz Železnikov še vedno vsak dan vihti kleklje. Zadnjo zimo je naklekljala oltarni prt, ki krasi župnijsko cerkev.

Železniki – »Ogromno čipk sem izdelala v življenju in jih veliko tudi podarila, za v cerkev pa nisem nikoli nič naklekljala,« je 92-letna klekljarica Julka Mohorič iz Železnikov pojasnila, kaj jo je privedlo do odločitve, da ustvari prt za župnijsko cerkev v Železnikih. Zadnjo zimo oz. dobre štiri mesece je vihtela kleklje, da se je nabralo dovolj čipk, ki jih je nato dala všiti v približno štiri metre dolg prt. Vesela je, da ji ga je uspelo končati do velike noči, tako da je bil podarjeni prt, namenjen stranskemu Marijinemu oltarju, v uporabi že ob letošnjem največjem krščanskem prazniku.

Za eno čipko deset ur

Za cerkveni prt je Julka izdelala 27 enakih čipk po vzorcu Mire Kejžar v tehniki idrijski ris s polpremetom. Vzorec je izbrala v dogovoru s Tončko Šuštar, skrbnico cerkvenih prtov v Železnikih. Julka se je prta lotila novembra lani. Tako ji je zadnja zima hitro minila, saj je za eno čipko potrebovala približno deset ur klekljanja. »Sedaj klekljam po malem, običajno od pol ure do ure in pol naenkrat, potem pa naredim premor, saj zaradi bolečin v križu in nogah ne morem sedeti dlje. Še vedno pa vsak dan klekljam, vsega skupaj približno od tri do štiri ure, le da vmes počijem in se nato spet vrnem za punkelj. Ko klekljam, hitro mine ena ura. Drugače pa je dolga že ena minuta, če ne moreš nič delati,« je dejala klekljarica, hvaležna, da kljub zdravstvenim tegobam še lahko suka bele niti. »Ne morem več klekljati tako kot nekoč, malo pa še bom. Sicer pa si nikoli nisem predstavljala, da bom tako dolgo živela,« nam je zaupala Julka.

Klekljanje jo drži pokonci

»Mamo drži pokonci prav klekljanje in ji predstavlja nekakšno motivacijo. Če ne ve točno, kaj bi klekljala, je kar malo slabše volje,« se je v pogovor vpletel Julkin sin Franc. Dodal je, da klekljanje mami koristi tudi pri razgibavanju prstov ter lajšanju bolečin in otrdelosti v njih zaradi putike.

Julko Mohorič klekljanje spremlja od otroštva, ki ga je preživela na Prtovču. »Bile smo tri sestre. in ko sem bila stara pet ali šest let, nas je ata, po rodu je bil iz Poljanske doline, pozimi učil klekljati. Bil je zidar in v tistem času pozimi niso delali, saj niso imeli takega materiala kot danes. Mama je klekljala, da smo lažje preživeli. Ata je pozimi, ko je bil doma, tudi kuhal in pral, da je mama lažje klekljala. Cela družina je klekljala, le brata nista znala. Osnov me je tako naučil ata, potem pa sem se sama 'brihtala' in učila. Le ribic nisem nikoli klekljala in jih še zdaj ne.«

Klekljarsko znanje prenaša naprej

Potem ko je bil Prtovč med drugo svetovno vojno, eno leto za Dražgošami, požgan, je družina nekaj let živela v sosednjem Podlonku, pri Julkinih 15 letih pa se je preselila v Železnike. Julka je poprijela za delo v tovarni in znova začela bolj resno klekljati. »Še posebej veliko sem klekljala v letih, ko sem bila zaradi majhnih otrok doma in skrbela za dom in družino. Ko sta otroka zvečer zaspala, sva s sosedo včasih klekljali tudi do polnoči ali enih,« se spominja Julka. Včasih je sodelovala na klekljarskih tekmovanjih, sicer pa svoje znanje rada prenaša naprej. V preteklosti je učila klekljati tudi hčer in vnukinjo, trenutno pa z veseljem pomaga šestletni pravnukinji, ki ima veliko voljo do klekljanja.