Sestanek, ki še vedno traja (80)

Tanja se je na kavo prismejala. Očitno ima novega, sem pomislila.

»Star je 45 let. Ko sem ga videla na fotografijah, ga nisem mogla opredeliti kot simpatičnega ne kot lepega, prej bi rekla, da je zanimiv. Ločen in malce izgubljen, je bil moj prvi vtis. In res. Po petih letih se je odločil, da se bo podal novim dogodivščinam nasproti. Poiskal si bo družico, s katero se bo dobro razumel. Je pa že v tretjem sporočilu poudaril, da 'bodoča' niti pod razno ne sme biti zaposlena v podobnem poslu kot je bila bivša. Šov biznis je njun zakon spravil na rob prepada, večno spreminjanje urnika in noro enostransko prilagajanje je zakon pokončalo.«

Slekla je jopico in iskala prostor, kamor bi odložila torbico. Na stol je ni mogla obesiti, ker bi zdrsnila, na tla pa je tudi ni želela položiti. Sploh pa vraževerni pravijo, da ženska torbice nikoli ne sme odložiti na tla, saj naj bi to pomenilo izgubo denarja.

»Vsaj tako sem ga razumela. Očitno sem kje kaj preslišala ali pa dojemala pogovor napačno, glede na dogodke, ki so sledili,« je nadaljevala, torbico pa končno položila na bližnji barski stolček.

»Skratka … Znanstvenik – takšno je bilo njegovo spletno ime, je sicer diplomiran psiholog ali psihiater ali nekaj podobnega, a sem ga razumela, da že leta vodi nekakšne delavnice in seminarje. Zadovoljen je s svojim delom, ki pa ga ni zanemarljivo malo, saj fant dela tudi po deset, dvanajst ur na dan. Tako se je nekajkrat zgodilo, da sva se skoraj že zmenila za kavo, ko je takoj naslednje pismo vsebovalo stavek, da je na portalu nov in da je komaj začel spoznavati ženske. Najprej sploh nisem reagirala. Ker nisem novinka na spletu, sem prepričana, da ga je draž pisem, ki jih je dobival, premamil in je pač vedno znova prišlo kakšno bolj in še bolj zanimivo pismo od naslednje spletne klepetalke in se je odločil, da se dobi najprej z njo, potem pa z menoj - če mu ta ne bi bila všeč, recimo. In tako dalje, kar lahko traja v nedogled, vodi v začaran krog. Pisma so 'pristajala' v mojem nabiralniku vse redkeje tudi zato, ker je ugotovil, da sem zaposlena v neke vrste šov biznisu. Verjetno se je ustrašil, da se vzorec ponavlja. Tako je počasi stik izginil. Niti se nisem trudila, da bi ga priklicala nazaj, saj sem kmalu ugotovila, da imam monologe.«

Seveda kot v bizarnih spletnih scenarijih sledi nadaljevanje. Znanstvenik se je Tanji – mimogrede, kot da ni nič, javil čez nekaj tednov, češ da je dopustoval, vmes mu je virus okužil računalnik in izgubil je vse podatke, za piko na i pa so mu na dopustu še ukradli telefon.

»Najprej sem pomislila, če me ima res za tako neumno, da misli, da mu bom verjela. Je pa res, da začetnikom na spletu pisanje in osvajanje žensk – če se jim to dogaja množično, najprej strašno dvigne samozavest. Meni se je sicer njegovo razmišljanje vedno zdelo 'službeno', saj je zadeve, ki jih je hotel poudariti v pismih, še dodatno podkrepil s teorijo. Mislim, da je bolj teoretik kot praktik. Morda celo ni žena kriva za razpad zakona, čeprav poskuša narediti tak vtis.«

Tanja je dopisovanje sicer nadaljevala, vendar brez pričakovanj in nadaljnjih razmišljanj, ali bo človeka kdaj videla ali ne. Naneslo je celo, da sta se slišala po telefonu in se še enkrat zmenila za uro in dan srečanja.

Tik pred zdajci je zadevo odpovedal.

Že drugič.

»Priletel je SMS, da ne more, ker se bo sestanek zavlekel …«

Nasmehnila se je.

»Očitno sestanek traja še danes.«