Žnj hotel pri mami Romunki

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 19. oktober 2009 / 06:00

Ne da bi razumeli, kaj govorimo eni in drugi, nam uspe zmeniti se za sobe.

Sobe po 80 lejev torej. Z Aljažem se prebijeva čez prometno štiripasovnico do »hotela«, no, neke vrste trinadstropne stanovanjske hiše z večjim prostorom v pritličju in nekakšno recepcijo. Nadaljevanje je prava »pišurija«, kot bi danes rekli naši ta mladi. Smešnica. Iz neke sobe, kasneje ugotoviva, da sva jo zmotila pri likanju, prileti gospa pri šestdesetih, ki seveda ne razume niti besede razen romunščine. Aha. Torej bomo mahali in risali po papirju. V nekem zvezku nama kaže sobe po 100, 120, midva pa vztrajava pri tistih za 80 lejev. Nekako le ugotoviva, da nama, pa ji recimo receptorka, želi povedati, da so cenejše sobe že polne in da ima le še tiste za 20 ali 40 lejev dražje. Nekoliko v strahu, v kaj se podajamo, nekako narišem in odtelovadim, če bi lahko videli te sobe. Širok receptorkin nasmeh nama da vedeti, da seveda ni problema, kaj sploh vprašava. S seboj vzame šop ključev in že se vzpenjamo po ozkem hodniku. V prvem nadstropju pokaže prvo sobo, potem pa še dve v drugem. Z Aljažem se odločiva za tisti dve v drugem nadstropju, naša za 100, Staretoma pa je bila ponujena celo taka za 80 lejev (25 oziroma 20 evrov). Naša kopalnica je bila nekam dolga, to je bila vsa razlika. Podpiševa, seveda s plačilom vnaprej. Za dve noči.

Naša mama receptorka nam vidno opogumljena s sklenjenim poslom proda še bone za 10 lejev, s katerimi naj bi dobili večerjo v sosednji restavraciji. Seveda zapopademo, saj nismo imeli prevelike vneme ob 9. uri zvečer iskati restavracijo. Sam si privoščim »ziher« zrezek, drugi pa so nekoliko eksperimentirali s polentami in juhami. Ko na koncu plačamo hrano in zapitek, ugotovimo, da za bone nismo dobili cele večerje, ampak so bili vredni toliko, kolikor smo zanje dali v »hotelu«, 10 lejev. (prihodnjič: V mesto)