Na piedestalu pravice

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. oktober 2009 / 06:00

Kakor koli obračam, v vsakem primeru demokracija stoji ali pade na pojmu pravna država. Vsebinsko vzeto je termin tako zelo obsežen in raztegljiv, da ga brez večjega zadržka uvrstimo v kategorijo politične filozofije. In to dejstvo politiki zvito izrabljajo, da ne rečem zlorabljajo. Tako zelo zvito, da je razmejitvena črta med demokracijo in anarhijo v resničnem življenju pogosto komaj opazna.

Ambicija tega diskurza ni suhoparno naštevanje vseh sestavnih delov pravne države. Pravzaprav je lažje, pa tudi zanimiveje, izpostaviti nekatere indikatorje nepravne, da ne rečem brezpravne politične asociacije.

Verjetno se bo večina strinjala s tezo, da je obstoj zakonov (v smislu pravice) piedestal pravne države. Ampak. Država nastopa v vlogi pravičnika oziroma se temu idealu približuje izključno v primeru, da politična srenja zakone, ki jih je sama sprejela, v praksi izvaja. Dolžnost družbe, ki se ima za demokratično, pa je, da veljavne zakone dosledno upošteva in celo spoštuje. Brez te celote pravna država ne obstaja.

In kako s tem v zvezi stojimo pri nas? V Sloveniji? Tako, da je v praksi v večini primerov izpolnjena le polovica pogoja. Se pravi, zakone imamo, spoštujemo jih pa skrajno malomarno in pomanjkljivo. Bodisi zakon ne velja za vse državljane enako bodisi smo jih pripravljeni prekršiti v slehernem trenutku, ko smo prepričani, da nas varuhi zakonov, kot podsistema pravne države (v smislu pravice), ne vidijo.

Prava katastrofa za pravno državo, vsaj za moje poglede, je, ko varuhi zakonov zaradi čisto osebnih interesov stavkajo in ne izpolnjujejo obveznosti, za katere dobijo (zagotovo) mesečno plačo. V mislih imam policiste in sodnike (povsem upravičeno pa bi sem štela tudi katere druge državne uradnike). Prve izpostavljam zaradi aktualne grožnje s stavko, druge zaradi permanentnih pritiskov na skupno državno denarnico, točneje, zaradi nenehnih zahtev sodnikov in sodnic po zvišanju plače. Pri čemer je potrebno poudariti oziroma spomniti, da ne policisti ne sodniki svojega dela ne opravljajo niti približno perfektno. Mimogrede, dvakrat na dan se s kolesom peljem mimo vhoda v palačo predsednika države, kjer stoji policist, ki očitno ne ve, prvič, kaj bi v času službe počel, in drugič, kam bi se pravzaprav dal. Navadno se dogodi, da državnega uslužbenca, se pravi, policista, ki naj ne bi varoval le vhoda v predsedniško palačo, pač pa tudi ugled države in svojega ceha, zalotim, ko sedi na cvetličnem koritu in ima maratonske pogovore po prenosnem telefonu. No in tak fičfirič iz državne administracije od davkoplačevalcev pričakuje, da ne uporabim izraza zahteva, višjo plačo. Kratko malo, smešno.

Temeljno vprašanje, ki se mi v zvezi s pravno državo na eni in z grožnjami državnih uslužbencev na drugi strani postavlja, je: ali imajo takšni in drugačni inšpektorji, tožilci, sodniki, policisti in drugi državni nameščenci sploh pravico stavkati? Moj odgovor je, ne, dokler svojega dela ne opravljajo spoštljivo, vestno, sprotno, pomeni brez zaostankov, nasploh odgovorno in z občutkom pripadnosti vsem državljanom. Ko bo slovenska birokracija dosegla to raven, se bomo pa naprej pogovarjali.