Ustavimo nasilje (7)

Verjamem, da je na svetu več prijaznih kot nasilnih ljudi. Vendarle je to pogojeno s tisoč in enim dejavnikom.

Te dni sem prebrala knjigo Čefurji raus. V njej lahko prepoznamo kar nekaj značilnosti slovenske družbe, ki bodejo v oči. Ob branju se človek zamisli nad svojim odnosom do tistih, ki so »od dol« in o njihovem življenju pri nas. Seveda je to široka tema, ki je nikakor ne moremo ujeti v eni sami knjigi, saj je prepletena z zgodovino in zažrta v vse celice naše družbe. Ampak mogoče nas tudi delček te zgodovine sili v pogosta dejanja nestrpnosti in nasilja do drugačnih. Kot da je življenje zato kaj lažje, če imamo vse skrbno spravljeno s predalih. Ta je »od dol«, zato imam do njega takšen odnos. Ta je invalid, zato imam do njega drugačen odnos. Ta je narkoman, zato zame ne obstaja. Ta je brezposeln, ta je bogat … Je res potrebno vse to ločevanje ljudi, kot bi ločevali odpadke od koristnega? Najbrž je to izguba časa in energije. Mar ni čudno, da nas motijo vsi, ki s svojo drugačnostjo vstopajo v naš svet. Je potem naš svet tako trhel in se samo delamo trdne in stabilne? Kako bi lahko otroci, ki imajo vedenjske in čustvene težave, lahko skalili mir v ulici, ki je spokojna in polna moralnih, odgovornih odraslih ljudi? Kako neki bi lahko nekaj mladostnikov vplivalo na njihove otroke, če pa so le ti vzgojeni v najboljšem duhu, samozavestni, polni vrednot svojih staršev in meril, s katerimi živijo od rojstva? Kako lahko nekaj otrok, ki se pišejo na –ić, vpliva na slovenski jezik mojega otroka? Ali celo na njegovo kulturo? Mar bo zato moja deklica zavrgla prelepo narodno nošo, pozabila na nageljne in začela plesati kolo? Ah, dajmo no. Čefurji raus je knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak. In še preden jo preberete do konca, se vzdržite komentarjev o sočnih kletvicah, ki jih mrgoli v njej. Če boste brali besede, boste bistvo zgrešili. Pomemben je človek. Od dol … ali pa od tukaj, saj je vseeno.