Se življenje odpira ali zapira?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. september 2009 / 06:00

Kadar je bil ravno prav okrogel, je bilo z njim najlepše (4)

»Vesna pravi: »Odgovora nisem našla … Vsaj na začetku ne. Zadoščalo pa je že spoznanje, da sem svoje življenje totalno zavozila, da bo potrebno nekaj storiti, ker drugače lahko še umrem. Najprej sem lepo prosila mamo, naj me ne spravlja več v skušnjavo in mi ne nosi sladkarij. Bila je globoko užaljena, začela je jokati in mi očitati, da za mene stori vse, kar more, jaz ji pa vračam z nehvaležnostjo. Prvič, kar pomnim, sva se razšli jezni, ko sem ji omenila, da reče Petru, da bi ga rada videla. Vstala je s stola, mi vrgla v obraz, a sem se zato žrtvovala zate, in zaloputnila z vrati za seboj …!«

Ko je Vesna prebirala svojo lastno zgodbo, se je zgrozila. »Mar sem to res jaz?« me je spraševala po telefonu. Zasmejala sem se in ji odkrito povedala, da sem zapisala le tisto, kar sem slišala. Ničesar drugega. Po kratkem razmisleku je potem priznala, da bi vsi ljudje, ne samo ona, morali o sebi večkrat spregovoriti na glas, kajti na ta način bi, morda, delali manj napak, ker bi svoje težave tudi »slišali« in ne, da bi jih le živeli.

Vesna pravi, da danes vidi okoli sebe veliko mladih, ki so ji podobni. Le da se je ona te odvisnosti od mame poskušala rešiti, mnogim pa kaj podobnega ne pade niti na kraj pameti.

»Po svoje je bilo zelo udobno. Ničesar mi ni bilo treba narediti, niti razmišljati. Bila sem odvisna tako od nje kot tudi od zdravil, s katerimi so mi stregli v velikih količinah. Sploh si nisem mogla predstavljati, da bi dan preživela brez pomirjeval. Tudi spanec je bil odvisen od tabletke, ki mi jo je prinesla nočna sestra. Ko me je prišel obiskat Peter, sem se morala prav potruditi, da sem ga objela, kajti čustva, ki so bila nekoč močna in vroča, so se sprevrgla v nekaj mlačnega, postanega in usmrajenega. Ko je bil pri meni, sem ga pozabila vprašati celo to, kako je z najinim sinom, če ga kaj vidi, ga vzame v naročje. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da bo že mama tista, ki bo poskrbela za vse. Všeč mi je bilo, če ga je tudi Peter malo »čutil«, to sem spoznala po njegovem smehu. Malo je manjkalo, da mu nisem namignila, da bi kakšno stekleničko konjaka lahko vtihotapil tudi v bolnišnico …«

A nekoč je bilo tudi vsega »lepega« konec. Na pokušino so jo poslali domov.

»Niste še zdravi, a večno ne morete bežati pred seboj,« ji je dejal ob odhodu njen zdravnik in ji krepko stisnil roko. Sprva ni razumela, kaj ji je hotel reči, a tisti stavek, da beži pred seboj, se ji je potem še velikokrat vrinil v podzavest.

»Ko sem zadnjič (enkrat na začetku letošnjega avgusta) brala v časopisu, da današnja mladina ne zna poprijeti za delo, sem z grozo ugotovila, da je med njimi veliko potencialnih kandidatov, ki jih verjetno čaka podobna usoda, kot je bila moja. Iz prve roke lahko povem, da se je lažje odpovedati heroinu kot pa udobju, ki ga nudijo starši …«

Ko se je Vesna vrnila domov, se je vzela v roke, kajti želela je, da vsaj pri sinu nadoknadi zamujeno. Žal pa jo je nadobudnež, ki je pri dveh letih zlezel povsod, kjer ne bi smel, prej utrujal kot razveseljeval. Tisočkrat jo je zamikalo, da bi poklicala mamo, sosedo, kogarkoli, ker so ji oči kar same lezle skupaj in ni imela niti toliko moči, da bi si skuhala kavo. Peter je domala noč in dan tičal v ateljeju in pripravljal slike za novo razstavo.

»Bila sva še mlada, a sva živela kot dva starca. Ne pomnim, kdaj sva bila zadnjič skupaj v postelji. Če se je že pojavila kakšna strast, sva, drug za drugim, odpovedala, in to prej, preden se je sploh pokazalo kaj »ognja«. Med nama je bilo ogromno neizrečenih obtožb, a se mi ni ljubilo razpredati o njih. Peter pa je bil vedno pogosteje rahlo vinjen. Ne toliko, da bi opazili drugi, a dovolj, da sem vedela jaz. Moja mama, ki je prihajala na obisk, je bila videti zadovoljna, saj me je lahko imela zase. Ko sem ji povedala, da bom začela hujšati, kajti pri višini 165 cm sem tehtala že več kot sto kilogramov, bila sem gromozanska, se je pokrižala. Vzdržala sem dan, dva, potem pa sem, iz dolgočasja, spet odprla predal, kjer sem hranila riževo čokolado. Pravi šok pa je prišel tisti dan, ko me je osebni zdravnik odločno postavil pred dejstvo, da bo spet potrebno iti v službo, da je bilo dovolj lenarjenja. Planila sem v jok in njegova asistentka me je komaj umirila. Že misel, da bo potrebno zjutraj vstati in oditi v muzej, kjer me bo čakalo cel kup obveznosti, se mi je zdela nemogoče grozljiva. Za hip me je prešinila celo misel, da Peter tako ali tako veliko zasluži, da bi bilo pravično in prav, če bi me vzdrževal.«

Vesna mu je nekoč to tudi omenila, a so bile njegove besede, ki so bruhale iz njega, tako odločne in brezkompromisne, da ji kakšna podobna ideja ni nikoli več padla na pamet …