Menjava brez besed

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / nedelja, 27. september 2009 / 06:00

Pokažem mu dva po 50 evrov, on iz žepa vzame šop denarja, našteje 380 lejev in odvihra napolnit rezervoar nekemu motoristu.

Menjava denarja, evrov v leje, je tista zadeva, na katero mislim, odkar se je začel naš drugi dan potovanja. Po načelu takoj, ko bo mogoče, že v prvih kilometrih čez mejo oprezam za kakšno menjalnico, bencinskim servisom ali čem podobnim. Jasno je, da so menjave takoj čez mejo slabe, a mi je tistih nekaj evrov izgube ponavadi malo mar, če samo pomislim, kako koristno je imeti v žepu lokalno valuto. Saj sem in tja plačujemo s kartico, pa vendarle stara šola nas uči, da je za prvo silo dobro imeti tudi kaj v žepu. Po desetih kilometrih vožnje po tako rekoč nenaseljenem območju le zagledam prvi bencinski servis, in ko zavijem nanj, opazim še tablo »change«. Fino. Dva »kandelabra« za točenje bencina in nekakšen bife-trgovinica v hiši.

Skočim noter in tipu za pultom rečem change, da bi menjal. Ko me še vedno čudno gleda, mu sosed na drugi strani pulta najbrž razloži, da bi menjal denar. Da bi podkrepil debato, iz žepa potegnem dva evrska petdesetaka in stvar je takoj jasna. Pumpar iz žepa potegne šop denarja, mi našteje 380 lejev, vzame evre in brez besed, potrdila o menjavi izgine na dvorišče natankat bencin nekemu motoristu. Aha, to je to. Dobili smo kakšnih 20 do 30 lejev manj kot kasneje v uradnih menjalnicah v notranjosti države, pa vendarle, občutek je boljši. O kakšnih zemljevidih ali avtokartah ni bilo ne duha ne sluha, tako da se bomo za nekaj časa še zadovoljili z nekaj let starim slovaškim avto atlasom »Vzhodne Evrope in Balkana« in nekoliko bolj splošnim zemljevidom Romunije. Smer je mesto Sibiu, kjer naj bi se popoldne dobili z Aljažem in Darjo, ki sta tisto nedeljo zjutraj štartala iz Bukarešte. Peljemo se čez romunske ravnice, občudujemo sončnična polja in v vaseh pazimo na omejitev hitrosti. Do prve vasi in prvega policaja, ki maha, naj ustavim. (prihodnjič: Pa smo tam)