Ustavimo nasilje (6)

Pa pojdimo h konkretnim predlogom, kako lahko naredimo ta svet bolj prijazen.

Ne zanašajmo se na druge, kaj bodo storili, ampak naj vsak naredi, kar lahko, hoče in zmore. Nasilje je v različnih oblikah prisotno na vseh področjih našega življenja. Veliko ga je na cesti, o tem se lahko prepričamo na vsakem kilometru, ki ga naredimo kot vozniki, kolesarji ali pešci. Pokaži mi, kako voziš, in povem ti, kdo si. Če se imamo za Evropo in če želimo biti na vsak način boljši kot naši južni sosedje, potem bo treba spremeniti tudi balkanski način obnašanja v prometu. Ena izmed vsakdanjih zgodb so parkirna mesta za invalide. Na tem izpitu sem tudi sama že padla. Pred eno izmed šol, kjer naj bi predavala, so bila vsa parkirna mesta že zasedena. Bilo je avtomobilov kot na sejmu in padal je dež. Parkirno mesto za invalide pa je bilo prazno in vabeče, ker je bilo povsem blizu šole. Bi ali ne bi? Konec koncev bi lahko malo goljufala, ker imamo v avtu nalepko za invalide. Ampak hčerke, ki ima cerebralno paralizo, ni bilo z menoj. Pa vseeno. Mudilo se mi je, moj ego me je podpihoval in tako sem parkirala. Takoj ko sem stopila iz avta, mi je bilo žal. Za menoj je zapeljal gospod, ki je prav tako želel parkirati na tem mestu. Bil je prijazen in vljudno me je vprašal, ali se bom dolgo zadržala. V njegovem avtu sem zagledala invalidski voziček in najraje bi se udrla v zemljo. Seveda sem želela napako popraviti, ampak bilo je prepozno. Karkoli sem rekla, je bilo neumno. Gospod pa je bil ves čas prijazen. Najbrž je že navajen takšnih egoistov. To je bila ena izmed najboljših lekcij v mojem življenju. Tudi to je nasilje. Vsi, ki parkiramo avtomobile na parkirnih mestih za invalide, krademo njihov prostor in kažemo svojo brezobzirnost. Zato bi bilo prav in pošteno, da bi poleg parkirnega mesta, ki si ga prisvojimo, dobili v istem paketu še invalidnost tistih, ki jim to mesto pripada. To je pa že preveč, kajne.