Manifest.kom

Zadnjič nisem dokončal pisanja o rdeči pošasti. Zato se je lotim še to pot, potem pa vas z njo ne bom več strašil. Sicer pa: ste se kdaj vprašali, katera je najbolj razširjena in najbolj vplivna knjiga tega sveta? Spodobi se in pravično je, da prvenstvo prepustimo Bibliji. Vendar se moramo hkrati zavedati, da je Sveto pismo glavna knjiga le za dobro tretjino vsega človeštva. Vseh ljudi na tem planetu nas je zdaj že več kot šest milijard, vseh kristjanov različnih vrst naj bi bilo za dobri dve milijardi. Ob njih pa je še cela vrsta velikih nacij in malih narodov, ki krščanstva ne sprejmejo in zato tudi Biblija ne more biti njihova temeljna knjiga. Taki so Kitajci, Japonci, Indijci, Korejci, vsi Arabci (od Maroka do Iraka), Turki, Iranci, Pakistanci, Indonezijci … Številni med njimi so Biblijo zavrnili (ali pa jo berejo le študijsko, kot eno od del svetovne književnosti), sprejeli pa so Komunistični manifest. Njegovemu zadnjemu stavku – Proletarci vseh dežel, združite se! – je v drugi polovici 19. in v 20. stoletju gotovo prisluhnilo več ljudi kot Jezusovemu evangeliju. To zgodovinsko dejstvo mnogi obžalujejo, a ostaja dejstvo.

Manifest torej poznamo, v njem ni nič novega. Nove in zanimive pa so aktualne recepcije tega besedila. Spremna besedila, denimo, ki uvajajo najnovejšo izdajo te knjižice pri založbi Sanje. Žižek ugotavlja, da je svetovni proletariat, ki ga Manifest slej ko prej nagovarja, danes razcepljen na tri frakcije. Prvo tvorijo »intelektualni delavci« (za računalniki), drugo »stari razred materialnih delavcev« (za stroji v tovarnah, rudnikih, na gradbiščih …), tretjo »izobčenci« (med njimi so najbolj številni prebivalci slumov velikih mest na svetovnem jugu). »Proletariat je torej razcepljen na tri zoperstavljene si dele: na intelektualne delavce, ki so polni predsodkov zoper 'kmetavzarske' delavce, ki izkazujejo populistično sovraštvo do intelektualcev in izobčencev, ki so v antagonističnem odnosu do družbe kot take. Stari poziv 'Proletarci vseh dežel, združite se!' je torej danes aktualnejši kot kdajkoli prej: v novih pogojih 'postindustrijskega' kapitalizma enotnost treh frakcij delavskega razreda že JE njihova zmaga.« A kako jo doseči – enotnost in zmago?

Eno do uvodnih razmišljanj je napisal dr. Jože Mencinger. »Po koncu krize bo svet precej drugačen, kot je zdaj, saj je kriza že dosegla fazo, v kateri njeno razreševanje začenja spreminjati svetovni gospodarski red. To bo kapitalizem; tega tudi zdajšnja začasa in 'začasna' podržavljanja bank, zavarovalnic ali drugih delov gospodarstva ne bodo spremenila. Inačic kapitalizma pa je veliko; morda zdajšnja kriza ustvarja možnosti za prelom in za iskanje novega kapitalizma oz. za vračanje v evropsko socialno tržno gospodarstvo, v sistem, v katerem bodo novi 'finančni produkti' uvrščeni med prevare ali igre na srečo, v katerem bodo lastniki predvsem latniki družb in ne lastniki premoženja, delavci pa sodelavci in ne reprodukcijski material.«

Zna biti, da gre res za to, kar trdi naš gorenjski rojak. V rdečih časih smo si prizadevali za »socializem s človeškim obrazom« (in ga v veliki meri tudi dosegli, vsaj pri nas), zdaj gre za to, da počlovečimo kapitalizem. Napotki, ki sta jih zapisala Marx in Engels v Manifestu nam pri tem ne bodo veliko pomagali, čeprav so nekatere od njunih ugotovitev še danes (oziroma spet) neverjetno aktualne. Tudi če Manifest ni več navodilo, po katerem bi se morali ravnati, je zagotovo odlična spodbuda k razmišljanju o aktualnih rečeh. Novo, »sanjsko« izdajo je vredno brati že zaradi petih uvodnih razmišljanj. Proletarci vseh dežel, berimo Komunistični manifest!