Mož iz mesta v zalivu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. september 2009 / 06:00

Ne vem, ali je bil že kateri slovenski pisatelj za življenja deležen tolikšne pozornosti in časti kot Boris Pahor ob svoji 96-letnici? Saj je moral nanjo tudi dolgo čakati!

V enem od številnih pogovorov ob svojem jubileju se je pisatelj zahvalil za vse to silno čaščenje, hkrati pa potožil nad dejstvom, da ga v zadnjih 60 letih oziroma v obdobju, v katerem je objavil celo vrsto svojih knjig, v Sloveniji nismo prav veliko brali. Kaj pomagajo pisatelju vse časti, če njegovih del ne berejo! Brali pa ga nismo zato, ker je bil v Jugoslaviji persona ingrata, Ljubljana kot prestolnica samostojne Slovenije pa ga je zares priznala šele, ko je to pred njo storil Pariz. Njegove sodobnike so slovenski dijaki brali že zato, ker so bili uvrščeni na sezname obveznega šolskega čtiva. Pahor kot nezaželena oseba na te sezname ni prišel, ostal je na črni listi. Kako je z njegovo branostjo v slovenskih šolah zdaj, mi ni znano, državna priznanja pa se kar vrstijo. Leta 1992 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo – češ naj mu bo! Potem je bilo petnajst let spet vse bolj tiho, le predsednik Milan Kučan mu je leta 2000 podelil srebrni častni znak RS; danes bi mu verjetno že zlatega. Ko ga je maja 2007 Republika Francija počastila s sprejemom v red vitezov Legije časti, pa so se tudi doma (v Italiji) in Sloveniji priznanja in čaščenja kar zvrstila. Zelo opažen je bil članek v dnevniku La Repubblica (Il caso Pahor, 30. januarja 2008), z ugotovitvijo, da so bili tržaški krogi, za katere je Trst »absolutno italijansko mesto«, tisti, ki so onemogočali Pahorjevi literaturi preboj na italijansko založniško in medijsko sceno. Februarja 2008 je bil povabljen na Rai 3, v zelo gledano oddajo Che tempo fa (Kakšno je vreme); v njej je sodržavljanom Italijanom, skoraj petim milijonom, povedal, kakšno je vreme za Slovence v Italiji, sam pa je ob tolikšni medijski pozornosti pripomnil, da se počuti kot Gina Lollobrigida. Maja 2009 ga je v svoje redno članstvo (svoji želvji koži in hitrosti navkljub) naposled sprejela tudi SAZU, Univerza v Ljubljani pa ga je predlagala za Nobelovo nagrado. Bog ne daj, da jo dejansko dobi, to bi bilo za šentljubljansko sceno preveč!

Veliko več kot običajno je bilo srečanje s pisateljem na njegov rojstni dan (26. avgusta 2009) v Cankarjevem domu. Polna Linhartova dvorana je skoraj več stala kot sedela, ob prihodu v dvorano in ob zaključku je pisatelj doživel stoječi aplavz. Povod za srečanje je bil izid njegovega Izbranega dela v petih knjigah, kakor ga je uredil Zdravko Duša, spremno besedo pa je napisala Tatjana Rojc, ki je pogovor tudi vodila. Zraven nje je na odru sedel dr. Evgen Bavčar, neformalni ambasador slovenske kulture v Parizu. Njegovo ključno vlogo v tej zadevi je izpostavil pisatelj sam, ko je dejal: »In principio erat Bavčar«, na začetku je bil Bavčar. Na začetku in v nadaljevanju prizadevanj, da se z opusom Borisa Pahorja seznanita tudi francoska in italijanska javnost. Prelomni dogodek je bila razstava in cel sklop dejanj, ki so se pod skupnim naslovom Trouver Trieste (Odkrij Trst) zgodili v Centru Georges Pompidou, osrednjem pariškem kulturnem domu, v letih 1985-86. Šlo je za to, da francoska in svetovna javnost bolje spoznata kulturni fenomen Trsta. A če ne bi posredoval Bavčar, bi bil Trst predstavljen kot povsem italijansko mesto. Bavčar je Pahorja in druge slovenske tržaške avtorje pripeljal v dogajanje tako rekoč na zadnja vrata, a pripeljal ga je, tako se je začelo in potem nadaljevalo. »Pa kapo dol pred gospodom Evgenom Bavčarjem, ki je, kljub temu da je ob vid, dosegel ta razstavni uspeh … Zavedam se, da sem ob neponovljivem simbolu, ob pretresljivi sekvenci slovenske kulture. Zato si zapišem: Pariz, Centre Pompidou, 20. januarja 1986.« (Boris Pahor, Moje suhote, 2009)

Leta 1990 je Pahorjeva Nekropola izšla v francoščini (Pariz, 1990) in potem dvakrat v italijanščini (1997 in 2005), pri neki lokalni založbi v Tržiču (Monfalcone). Resnici na ljubo so bili vsi ti prevodi precej neopaženi. Po članku v Republiki in nastopu na RAI pa je knjigo v prevodu Ezia Martina izdala priznana založba Fazi v Rimu. Tedaj se je tudi v Italiji nekaj prelomilo, Pahorja so začeli brati, predvsem pa ga kar naprej vabijo na vse kraje, zlasti v šole, da jih obišče in jim predava. Ta drobni in nekoliko ukrivljeni, a neupogljivi mož pa zmeraj »izkoristi priložnost« in svoja predavanje vsakič znova začne z lekcijo o tem, kaj je dejansko bil fašizem (tega namreč italijanska mladina v bistvu sploh ne ve) in da se je vse skupaj začelo s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu, tistega nesrečnega 13. julija 1920. To je bil izvirni greh, vse drugo je sledilo.

Naj mi bo dovoljeno, da k vsemu skupaj dodam še svoje skromno pričevanje. V letih 1983-85 sem živel v Parizu in večkrat spremljal Evgena Bavčarja na njegovih ambasadorskih poteh. Ker seveda nisva imela avtomobila in šoferja, sva jih opravila kar z metrojem. Tako sva skupaj obiskala češkega in pariškega pisatelja Milana Kundero, s katerim se je Bavčar posvetoval o namenu, da francosko javnost seznani s slovenskim prispevkom v zakladnico tistega, čemur je bilo takrat moderno reči »srednjeevropska kultura« (njen eminentni glasnik je tudi tržaški pisatelj Claudio Magris, letošnji dobitnik nagrade Vilenica). Neformalni ambasador te kulture, zlasti njenega češkega dela, je bil seveda tudi Kundera, ki je bil takrat v Parizu že uveljavljeni avtor.

Ni pretirana trditev, da sta Boris Pahor in Evgen Bavčar pripeljala vedenje o slovenski kulturi v Pariz via Trst. Na tej relaciji še vedno vozi vlak, ki se je včasih imenoval Simplon Express. Ko sem bil v Parizu novinec, me je Bavčar podučil, da ni dobro, če razlagam, da je Ljubljana v Sloveniji; nihče namreč ni vedel ne za Ljubljano ne za Slovenijo. Reči moram, da je to mesto ob poti, ki vodi iz Benetk in Trsta na Dunaj – za te kraje pa so vedeli vsi. Zdaj je, upam, drugače, tudi po zaslugi naši dveh ambasadorjev.